Far away from the citadels of God
Far away from the court of the dying king
Deep inside the shadows of the endless woods
Here we all wander
And here we fall

Leta 1674 se je v švedskem mestu Torsåker zgodila najhujša čarovniška sodba v državi. Ta t. i. lov na čarovnice se je na omenjenem področju začel leta 1668 in končal nekje leta 1676, sprožilni dogodek pa se je zgodil v mestu Älvdalen, ko je neka deklica preplavala reko, da bi rešila pobegle koze. Deček, ki je bil zraven deklice, je domačemu duhovniku rekel, da je deklica hodila po vodi, zato so ji sodili kot čarovnici. Čarovniška histerija oziroma Stora oväsendet je v mestu Älvdalen umorila 6 žensk in 1 moškega, v mestu Mora leta 1669 je umrlo 16 »čarovnic«. Na Švedskem je vsega skupaj zaradi čarovništva umrlo več kot 300 ljudi, zanimivo dejstvo pa je, da so bili glavne priče zelo pogosto otroci. Omenjena zgodba v mestu Torsåker se je začela 15. oktobra leta 1674, 1. junija 1675 pa je bilo obglavljenih in zažganih 65 žensk ter 2 moška in 2 dečka. (vir)

Finski temačni death metalci Insomnium so 24. februarja izdali svoj deveti studijski album Anno 1696. Gre za konceptualni album, ki skozi glasbo melanholičnih Skandinavcev govori zgodbo o bojih med pogani in kristjani, med dobrim in zlom. Glavna inspiracija za album so bile krute čarovniške sodbe na Švedskem oziroma v celotni Skandinaviji in glede na obskurno in grozljivo temo album plava med klasičnimi melodijami od Insomnium in temačnimi ter skorajda black metal melodijami v zanimivih folk riffih. Devet komadov ponudi predvajalni čas slabe ure, kjer pa se povprečni čas enega komada ustavi pri slabih šestih minutah. Če si lahko takoj na začetku izberem najljubša dva, sta to povsem klasično melanholični The Witch Hunter in temačen, vokalno nasičen White Christ. A pojdimo vseeno od začetka.

Album odpre komad 1696, ki z že omenjenimi folk ritmi napove nekaj novega, drugačnega. Akustična kitara sicer daje občutek Insomnium domačnosti, a jo kmalu prekine globok Niilov vokal, ki je iz albuma v album boljši. Njegov growl postaja močnejši, bolj čustven in globok, kar seveda daje dodatno trpečo globino komadu samemu. Prehod v nekako melodično blackmetalski komad z »dvojno fuso« je nepričakovan, a enostavno paše. Sicer ga prekine klasična melodija, a vokal ostane nekako raskav in močan, čemur sledi tudi venomer nasičeno ozadje. Vsekakor gre za izjemno dober naslovni komad, ki odlično predstavi plošček. Nekaj klasičnega, rahlo melanholičnega, a po drugi strani temačnega in grozljivega. Na še temnejšo stran so fantje stopili s singlom White Christ, pri katerem je sodeloval Sakis Tolis (Rotting Christ). Ali je to njegov vpliv ali je komad pač enostavno tako sestavljen, ne vem, a vsekakor gre za skorajda nekakšen preplet med dvema zasedbama, dvema zvrstema, obema meni zelo ljubima, zato je povsem pričakovano, da sem že v prvi tretjini leta dobila najljubši komad leta. Sama struktura in prepletanje vokalov v nekem trenutku zveni zelo nasičeno, po drugi strani pa zasedba vseeno uspe vplesti kitarsko solažo in umiritev, kar rezultira v urejeni masivni nevihti.


Godforsaken z dodatkom ženskega vokala in šamanskega bobna nadaljuje v folk energiji po eni in blackened deathmetalski po drugi strani. Ponovno gre za manj tipično pesem, ki v dobrih osmih minutah zamenja toliko stilov, krikov, trpečih growlov in melodij, kot jih od Insomnium res nisem pričakovala. Hitri bobni, simfonične klaviature, ritualni ženski vokali, zborovsko petje in globok growl kraljujejo več kot polovico komada, dokler jih ne prekinejo akustična kitara in čustven prehod v melanholično kitarsko solažo ter umiritev z govorjenim vokalom. Čustven clean vokal in osamitev praktično celotnega instrumentalnega dela komad ponese v tragičen zaključek.


Lilian je povsem klasičen komad od Insomnium, ki bi brez težav svoje mesto našel na albumu Heart Like a Grave. V najavi singla je Niilo Sevänen tudi povedal, da je bil to eden izmed prvih, ki so ga napisali v času koronavirusne epidemije. Kot omenjeno, zelo »pričakovana« pesem, z mešanico hitrih in spevnih riffov ter melanholičnih visokotoniranih kitarskih melodij bo vsem tistim, ki se bodo s to izdajo morebiti prvič srečali s Finci, te najbolje predstavila. Starless Paths je ponovno skoraj 8-minutna temačna simfonična pesnitev, ki pri meni ni pustila nekega posebnega vtisa. Se je pa zato njen naslednik The Witch Hunter zapisal med moje top pesmi albuma. Z značilnimi melodijami na začetku in prepletom vokala ter melodij so se Insomnium podali v vode tipa Amorphis in Swallow The Sun.

Komad pri petih minutah sodi med krajše na Anno 1696 in seveda tako zasedba ni imela časa za neko dolgovezenje in nepotrebne prehode ali umiritve, ki jih pri njih večkrat slišimo. The Witch Hunter je splezal kar visoko po lestvici proti mestu mojega najboljšega komada od Insomnium do zdaj. Še zadnje folk energije in umirjeno akustično kitaro nam fantje ponudijo z balado Unrest, ki nekako sovpada z njihovim zadnjim izdanim EP-jem Argent Moon. Kombinacija klavirja, kitare in govorjenega/clean vokala je tudi nekaj že slišanega, a vedno tako dobrega. Album zaključi ponovno precej dolg The Rapids, ki bi tako kot Starless Paths lahko izpustil minuto tu in tam, a kljub temu odlično opravi svoje delo sklepne pesnitve.

Anno 1696 torej nadaljuje kakovost klana Insomnium, za kar sta zagotovo odgovorna odlična kitarista Ville Friman in Janni Liimatainen. Kot omenjeno, je vokal Niila Sevänena od albuma do album boljši, bandovo pisanje komadov pa vedno bolj natančno in kakovostno strukturirano. Kljub mnogim nasičenim trenutkom in nevihtnemu dogajanju, tako instrumentalno kot vokalno, je album izjemno poslušljiv in bo prinesel zadovoljstvo tako rednim poslušalcem kot tistim, ki ste za severnjake morda prvič slišali ob pogledu na plakat letošnje prve edicije festivala Tolminator. Fantje bodo ena izmed mnogih odličnih zasedb, ki bodo med 25. in 29. julijem nastopile na novem metal festivalu na Sotočju, in upam, da bomo prav tam slišali tudi katerega izmed novih komadov.