Isengard je že davno pokopan solo projekt Fenriza, glavne polovice za imenom Darkthrone. In kaj pomeni davno pokopan? Projekt je bil dejaven med leti 1989 in 1995, pod njegovim imenom pa so takrat luč sveta ugledale tri izdaje: demo posnetki Spectres over Gorgoroth, prvenec Vinterskugge, ki je dejansko kompilacija, in drugi studijski album Høstmørke. Ko je projekt živel, je bil sprva osredotočen na kombinacijo black/death metala, kasneje pa je v ospredje pricurljal fokus na folk black metal.

Toda ne ena ne druga kombinacija ni resnično relevantna za tukaj recenzirano izdajo Traditional Doom Cult. Tako kot že pove ime samo, se tokrat vse vrti okoli doom metala. Ker je Fenriz neprestano dobival pozive svojih sledilcev, da naj še izda kaj novega ali starega ter neizdanega od Isengard, je konec leta 2016 končno »popustil« in obelodanil dva komada. Resda dva komada nista veliko in leto 2016 je že tudi zdavnaj mimo, toda kot velikega fana me je ta izdaja žulila tako dolgo, da je letos končno tudi postala moja last, zaradi česar zdaj tudi berete te vrstice.

Da se Fenriz rad spogleduje z bandi, kot so recimo Black Sabbath, ni nikakršna skrivnost, saj je to tudi bistvo njegove spletne radijske oddaje. Nekolikšno presenečenje pa je vseeno bilo, da je pod imenom Isengard izdal dva eksplicitno doomovska komada. Prvega, The Light, odlikuje predvsem pestra uporaba vokalov, saj kombinira Fenriz različne vrste clean petja s harsh vokalom, medtem ko je komad sam po sebi razgiban, srednje hiter in močno basovsko poudarjen, zaradi česar bi ga osebno tudi pričakoval nekje na prvem delu prvenca. Mračnejši The Fright pa je komad, ki zaradi groovy lajtmotiva takoj skoči v uho. Pri temu mu še dodatno pomaga odpičeni Fenrizov vokal, ki podobno kot pri komadu Our Lord Will Come s tretjega dela prvenca spominja na pijanca, ki se trudi zapeti refren. A vokal ne sme preveč odvrniti pozornosti od dogajanja v ozadju, kjer se odvrti zelo nalezljiv riff – kot je to nasploh v navadi za komade tega glasbenika.

V zvezi s Traditional Doom Cult moram omeniti še dve stvari, in sicer zvok in spremno besedilo. Zvok je slab, pika. Spremno besedilo, s katerim Fenriz osvetli nastanek obeh komadov, pa je, tako kot dejansko celotna izdaja, nekaj, kar bodo znali ceniti in uživati samo ljubitelji in poznavalci banda, kajti razen zbirateljske ta izdaja nima nobene druge dodane vrednosti. K sreči spadam med te!