Albuma Dance of December Souls in Brave Murder Day sta tako velika, da imam švedske Katatonia že dolgo na svojem seznamu bandov, katerim moram oziroma želim prisluhniti. K tej želji pa je zagotovo tudi veliko pripomogla priredba njihove pesmi For My Demons, ki so jo švedski Shining objavili na EP-ju Lots of Girls Gonna Get Hurt. Na podlagi slednje pesmi sem pred spoznavanjem The Fall of Hearts tudi približno vedel, kako zvenijo moderni Katatonia, ki so z leti postopoma, v majhnih korakih prešli iz death/doom metala na depresivni rock. Sicer bi se morda kdo našel in trdil, da je tovrstna transformacija zelo velika, toda tematsko gledano si doom metal in depresivni rock sploh nista tako zelo tuja, svojo tezo pa lahko brez težav podkrepim z Aleksandrinim opisom albuma Dead End Kings, ki je izšel leta 2012. Edina stvar, v kateri moram popraviti Aleksandro, je njena domneva, da bo skupina za takratnega naslednika potreboval dve ali tri leta, saj je pred letošnjim Padcem Src leta 2013 izšel Dethroned & Uncrowned, ki ga tudi ne poznam.
Od diskografije kraljev švedskega dooma poznam torej izredno malo, dejansko samo en album in eno pesem, zato ne pričakujte umestitve aktualnega celovečerca v širši kontekst. Bom pa poskušal s pomočjo prebranih Aleksandrinih misli vsaj deloma ustvariti občutek povezovanja med albumi. Najbolj očitna podobnost je zagotovo dinamika, saj tudi The Fall of Hearts sestavljajo v glavnem umirjene oziroma počasne pesmi. Med njimi se bolj redko najde pesem v slogu Serac, ki jo lahko uvrstimo v srednje hitri rockovski predalček, medtem ko so hitrejše pasaže (Last Song Before the Fade ali The Night Subscriber), s katerimi band razbije monotoni ritem, že nekoliko bolj pogoste. Da je zasedba ostala pri pestrosti oziroma raznolikosti vokalov, se zdi tako normalno kot dejstvo, da Jonas Renkse samo še poje in ne uporablja več harsh vokala ali da klaviature služijo podpori hladne atmosferike in ne ustvarjanju pompoznih kompozicij. Vse skupaj deluje zelo enostavno ali poenostavljeno, morda celo nekoliko preveč, saj so razlike med posameznimi komadi zelo skromne, zaradi česar je potrebnega dosti več časa in truda za razumevanje albuma. To pa hkrati tudi pomeni, da je težko izpostaviti kakršen koli hit. Kot takšna se recimo ponujata Serein in Old Heart Falls, za plošček tako rekoč reprezentativna komada, za katera je peterica iz Švedske posnela videospot.
The Fall of Hearts torej v glavnem ponuja enajst stingovskih (The Police, Sting) pesmi v angleškem jeziku, ki se med seboj bolj malo razlikujejo in več kot eno uro dolg album – vsaj pri meni osebno – razvlečejo na komaj sprejemljivo dolžino. Kajti tudi dobrega zna biti včasih preveč. Če pa se je kdo od vas spotaknil ob informacijo o angleških besedilih, naj dodam, da me je še najbolj navdušil bonus komad Vakaren na posebni izdaji, ki je odpet v bandovi materinščini in že deloma spominja na kreacije iz hiše Depeche Mode.