Doom metal že več let ni mogočna sila, kot je bil davno nazaj med samim začetkom heavy metala in v sredini devetdesetih. Z razvojem novih žanrov, kot so stoner, drone, death doom in funeral doom metal, je popularnost tradicionalnega doom metala upadla.V zadnjem desetletju si je žanr sicer zelo opomogel, vendar na žalost glasba le peščice skupin doseže širše metalsko občinstvo. Kljub temu veliko novejših skupin naravnost blesti v doom metal podzemlju, veliko je popolnoma mladih skupin, velik delež pa je tudi skupin, ki jih sestavljajo stari veterani scene. Lord Vicar spadajo med slednje. Christian Linderson, vokalist skupin Count Raven in Goatess, in Kimi Kärki, kitarist razpadle skupine Reverend Bizarre, sta zagotovo poznani imeni poslušalcem doom metala, ki so zvrst raziskali vsaj en sloj pod velikani, kot sta Candlemass in Saint Vitus, katere vokalist je za en album bil tudi sam Christian.

To je že njihov četrti album, ki zagotovo ni namenjen doom metal novincem, saj od poslušalca pričakuje potrpežljivost, strpnost in večkratno poslušanje. S prvimi tremi albumi so že dokazali svoje poznavanje stroke, utrdili veteranski status in pridobili doom metal občinstvo na svojo stran, tako da odločitev izdati bolj zahteven album ni niti nepričakovana niti ni napačna. Najprej nas zadene masovna, najdaljša pesem na albumu s sedemnajstimi minutami, ki nam že s prvim kitarskim riffom, ki eksplodira skozi zvočnike, pokaže, s kakšnim albumom imamo opravka. Sulphur, Charcoal and Saltpetre je primarno zgrajena iz razmeroma modernega stila doom metala, kjer izjemno težki kitarski riffi skrbijo bolj za teksturo in zadušujočo atmosfero, vendar se nekje proti sredini pesmi kitarsko igranje prelevi v nekaj, kar je znalcem old school doom metala bolj poznano. Take značilne Master of Reality (Black Sabbath) riffe najdemo še na pesmih, kot so Levitation, The Temple in the Bedrock ter Impact, kjer imata zadnji dve tudi pospešen tempo in tako poskrbita, da ima tako dolg album večjo raznolikost, saj bi lahko tako zajetna količina počasnega in težkega doom metala tudi največjim oboževalcem postala monotona.

Christianov vokal je neobičajen. Najbolje ga lahko opišem z besedo zanimiv, kar lahko nekatere poslušalce odvrne od poslušanja. Primarno se drži stila tradicionalnega doom metala – čisti vokali, začinjeni s kančkom nazalizacije in melanholije, sekundarno pa lahko slišimo kopico vplivov raznolikih zvrsti, vse od southern rocka, stoner metala pa vse do grungea. Če pa vas subliminalno kompleksni vokali ne prepričajo, vas bodo zagotovo vokalne melodije. Spevne melodije in ponavljajoči se refreni mogoče niso prva stvar, na katero pomislite ob poslušanju takega albuma, ampak pesmi, kot sta World Encircled in Descent, nas lahko prijetno presenetita, pri čemer Descent predstavlja najboljšo zvezo med vokalnimi melodijami in instrumentalno spremljavo. Edina pesem, ki pade pod povprečno kvaliteto albuma, je akustična balada Nightmare, ki ni tako slaba, vendar jo že sama postavitev pred zadnjo, masivno pesmijo A Second Chance naredi nekoliko nepomembno.

Lord Vicar so z svojim zadnjim albumom Gates of Flesh izgubili nekoliko zagona in svežine, vendar lahko z gotovostjo trdim, da so se vrnili na prava temačna pota z The Black Powder. Masivne pesmi s še težjim kitarskim zvokom, riffi, ki jih lahko občutimo skozi zvočnike, mojstrsko napisane vokalne melodije, podprte z odličnim vokalistom, vse združeno v premišljeno celoto, ki jo zmorejo sestaviti le glasbeniki z leti in leti izkušenj. Mogoče The Black Powder ni popoln album, vendar je in bo zagotovo ostal eden najboljših doom metal albumov tega leta.