Biti fan banda kot je Metalium sploh ni slabo. Demons Of Insanity je že njihov peti album še ne dolge kariere. Vendar, če primerjamo Metalium z nekaterimi njihovimi kolegi, je teh fanov dosti manj. Mogoče bo tu še najbolj umestna primerjava s Primal Fear, s katerimi so začeli približno istočasno in v obeh primerih je šlo za »super skupine« znanih glasbenikov.
Res da je bilo pri Metalium v začetku več kadrovskih zamenjav, a ključni osebi v bandu sta bili vedno prisotni in tu so vzporednice s Primal Fear na mestu. Pri obeh gonilno silo predstavljata prekaljena basista, oboji imajo v svojih vrstah po Kiskeju najboljša nemška »screamerja«, oboji zelo dobre instrumentaliste, a eni sodijo med gonilne sile nemškega power metala, drugi pač ne. Metalium imajo vse, kar mora dober power metal band imeti, vendar pa jim ne uspe narediti pesmi, nekaj pravih metal himen, ki bi jih postavile ob bok uspešnejšim bandom. Zgodba se ponavlja tudi na Demons Of Insanity. Metalium ohranjajo svoj značilen zvok in ostajajo zvesti svojemu stilu. Pri pisanju skladb pa jim še vedno manjka pika na i, čeprav je daleč od tega, da bi šlo za slabe. Poleg tega pa se pri poslušanju poraja občutek, kot da bi to pri njih že slišal. Mogoče so za to krivi tudi izredno visoki vokali in vokalne linije, ki zelo spominjajo na starejše skladbe. Na Demons Of Insanity Metalium pokrivajo podoben spekter, kot je bil to primer na vseh ostalih albumih, od prevladujočih naspidiranih headbangerskih napadov (tu so postali še bolj agresivni), kjer uporabljajo pestro paleto riffov in uspelih solaž, preko počasnejših razgibanih skladb srednjega tempa do balade Silence Of The Night.
Metalium ohranjajo svojo specifiko v power metalu, ki pa tu še vedno ostaja nekakšno dopolnilo, ne pa vodilo.

Matjaž