Očitno je odhod Jesseja Pintada prisilil Napalm Death, da so se od svojih death metal eksperimentalij in čudnih povratkov v grind dokončno našli in tako posneli odlične tričetrt ure dobrega grinda (pa ne da bi bile prejšnje plošče sploh pretirano slabe). Kitarske linije je Mitch skoval predvsem v stilu začetnega crust/grinda in morda celo zvišal tone na strunah (ni več tistega močnega žaganja) – back to Righteous Pigs days? Shane s svojo čupico in bassom še vedno dokazuje, da je rumeni Overdrive zakon efekt in nujno potreben za fotre grindcorea. Herrera na bobnih se je tokrat bolj osredotočil na HC ritme, podkrepljene z blasti in še vedno prisega na isti snare sound že od Fear, Emptiness, Despair. Barneyevo totalno dobesedno lajanje (zakon!) še vedno močno kritizira družbo kot je to bilo vedno značilno za Napalm Death – popolnoma prav. Brezkompromisno, nekonformistično čtivo, čeprav zlatih dni Harmony Corruption ali pa prejšnjih plošč ne bomo doživeli nikoli več. Dodaten bonus so še gostujoči vokali J. Jaste (Hatebreed), J. Biafre (Dead Kennedys) in J. Walkerja (Carcass). Straight in your face!

Ivan