Naj tokrat kot prvo povem, da sem se z razumevanjem in poglabljanjem v ta plošček dodobra namučil. Ker nisem želel, da se bom moral v bližnji ali daljni prihodnosti po oddaji negativne kritike aktualnega albuma norveških Ragnarok ponovno – kot v primeru Malediction – posipati s pepelom, sem neutrudljivo iskal bistvo in predvsem čar Psihopatologije. Na spletu sem namreč vedno znova naletel na pozitivne kritike recenziranega albuma, ki si jih nisem in si jih še zmeraj ne znam razložiti. Po številnih poslušanjih sem namreč mnenja, da je Psychopathology najslabši album, ki ga je band izdal do zdaj. Naj vam razložim, zakaj tako mislim.
Psihopatologiji manjka atmosferičnost. S tem seveda ne mislim, da bi morala trojica iz Sarpsborga uporabljati klaviature in samplerje, s katerimi bi album obogatila s takšnimi in drugačnimi nemetalskimi šumi, zvoki in glasovi. Blackmetalsko nabijanje, kakršnemu smo priča tukaj, je s pomočjo moderne tehnike tako zelo spolirano, da manjka tisto pristno vzdušje, ki ga poslušalec dojema na neglasbeni ravni, a mu je povsem enako pomembno kot bobni in kitare, ki jih sliši. Uvodni Dominance & Submission se sicer predstavi s ščepcem orientalskih melodij, ki se kasneje na albumu ponovijo še med Blood (morda še kje, vendar preveč naznaznavno), toda vse skupaj je premalo, da bi plošček v spominu ostal kot čaščenje dotične melodike.
Psihopatologija je preveč osredotočena na refren. Vsi komadi (teh je kar enajst) so bolj ali manj strukturirani na en in isti način, zaradi česar so dokaj predvidljivi in hitro postanejo dolgočasni. Poleg tega moti osredotočenost na refren, ki sprva pomaga pri sprejemanju albuma, toda čez čas besedilo v slogu »Infernal Majesty to in Infernal Majesty ono« ali neutrudljivo ponavljanje »Into the Abyss« albumu na dolgi rok nič ne pomagajo.
Psihopatologija ponuja premalo novega. V letu 2016, ko (black) metal bandi po vsem svetu v svoje viže vključujejo različne folklorne melodije ali žanre, bandom kova Ragnarok, ki »samo« na tradicionalen način udrihajo po klasičnih metalskih instrumentih, res ni lahko ostati zanimiv. Iz tega razloga delno recikliranje lastnih idej ali obujanje starih časov pač ne prinese zaželenega učinka. In ko k temu prištejemo še ne najbolj nalezljive ali zapomljive kitarske riffe, poslušalec z rezultatom resnično ne more biti zadovoljen.
Ragnarok so tokrat enostavno preveč prepričani v to, da so za dober black metal album potrebni le hitrost, agresija in norveško poreklo. Kajti ko album preneha z žgečkanjem slušnih koščic, je njegov odmev le še zelo kratek. Iz povprečja mu ne pomaga niti romantičen kitarski riff sredi Heretic ali Where Dreams Go to Die, še manj pa Jonthov enolični vokal.