Po treh letih studijskega premora je prišel čas za nov album nemških piratov Running Wild, ki jim že več kot dvajset let poveljuje Rolf Kasparek, oziroma Rock 'N' Rolf. A v zadnjih letih, razen na koncertih, Rolf komandira in usmerja samega sebe, na posadko se več ne zanaša.
Tokrat je vzel v studio vsaj pravega bobnarja, Mathiasa Liebetrutha in ne več famozno računalniško škatlo, ki jo je poimemoval Angelo Sasso. A zgleda, da problem ni več v tem, ali so bobni pravi, ali posneti na računalnik, bobni zvenijo sterilno, brez energije; kje je Jörg Michael? Ne bi bilo slabo, če bi bil Rolf le toliko pošten do heavy metal fanov in k snemanju povabil še koga. Recimo kakšnega producenta, ki bi poskrbel vsaj toliko, da Running Wild leta 2005 ne bi zveneli kot kak band v osemdesetih z nizkoproračunsko produkcijo. Vsi njihovi nemški heavy/power metal vrstniki so na tem področju uspešno prestali preizkus časa, Rolfu pa busola kaže v napačno smer. Glasbeno Rogues En Vogue tudi ne prinaša kaj bistveno boljšega od predhodnika The Brotherhood. Nobenih novih idej, svežine, refreni in melodije so sicer klasične Running Wild, riffi tudi, če ne slišani že pri Running Wild pa pri Judas Priest, vse se v glavnem giblje v srednjem tempu, a razen kakšne izjeme (Angel Of Mercy) s pomanjkanjem energije. Kaj hitrejšega albumu res ne bi škodilo.
Za tribute to Running Wild tole še ne bi bilo slabo, za Running Wild pa je premalo. Najboljše na Rogues En Vogue je podpovprečno za Black Hand Inn, Port Royal, Blazon Stone itd. Samo za častilce banda.

Matjaž