RECENZIJE

20. 7. 2017
Slidhr - Spit of the Apostate (EP)
Terratur Possessions, 2015

Ko je Dejan pred nekaj leti recenziral prvenec black metal dvojca Slidhr, se ni mogel odločiti, ali mu je Deluge všeč ali ne. Po več poslušanjih ni dozorel niti pri meni v smislu, da bi ga zdaj kovala v zvezde ali zavrgla, a je tu vseeno govora o korektnem albumu, h kateremu se občasno še vedno vračam. Drugačna zgodba je s Spit of the Apostate, drugim EP-jem te irsko-islandske naveze.
Te so mi očitno pisane na kožo, saj sem na Deeganove glasbene projekte postala pozorna po njegovem splitu Haud Mundus z Wormlust, ki je bila ena prvih islandskih zasedb, s katerimi sem se srečala (za razliko od čisto prve, tj. Myrk, jo še vedno redno poslušam). Skupni izid Oblivio Appositus se je, podobno kot Spit of the Apostate, pri meni uvrstil med najljubše izide nasploh, od komada Forever Desiccate the Seed pa bi se lahko marsičesa naučila kopica klonov tega ali onega kultnega black metal banda.
Ima preprosto vse, kar naj bi po mojih merilih združeval black metal: ravno pravšnje ravnovesje agresije in mirnejših pasaž, ki se smiselno dopolnjujejo, barvit vokal, ki zmore interpretacijo vsaj srednjega razpona čustev, uravnoteženo produkcijo, ki ne meji niti na garažni zvok niti zloščeno studijsko plehkobo, ter vsaj en takšen riff, ki te v trenutku odpihne onstran razuma in se ga ne naveličaš niti po več letih. Glede na to, da kaj novega od Haud Mundus verjetno ne bomo več dočakali, saj je Deegan svojo pot nadaljeval s Slidhr – lani sta izdala še split z Acherontas – letos pa je z zasedbo Naddred izdal še odličen demo Sluagh, lahko primerjavo kar razširim na nič manj pronicljiv Spit of the Apostate.
Njegove tri skladbe se hegeljansko stopnjujejo in razvijajo, pri čemer prva, naslovna pesem podobno kot razjarjeni volk na naslovnici po uvodnem premerjanju terena ne potrebuje dolgo, preden napade z vso silo in udari z za Slidhr značilnim, rahlo disonančnim kitarskim zvokom, zamolklo razpršenim, a neutrudnim bobnanjem ter Deeganovim kavernoznim harsh vokalom. Vse našteto odlično uteleša zadnji komad Awaiting the Knife, ki nedvomno predstavlja vrhunec EP-ja.
Slidhr kljub močnim vzporednicam z islandsko sceno vseeno ne gradita toliko na mračni dimenziji in zatohli žveplenici, kakor je značilno za Einarssonove druge projekte, predvsem imam tu v mislih Wormlust in Sinmaro, ali recimo za njegove širšemu krogu poznane rojake Svartidauði. Slidhr se brez zadržkov poslužujeta tudi bolj poskočnih in razigranih riffov, ki odlično dopolnjujejo sicer bolj turobno zastavljeno ogrodje, kar se je izkazalo za lepo prednost tudi v živo. Kljub slabšemu zvoku so posamični komadi namreč še vedno razpoznavni in se ne zlijejo v nerazločen zmazek, čemur sem pri manj uveljavljenih black metal bandih v zadnjem času žal še prevečkrat priča.

SORODNE VSEBINE:
8. 6. 2013Slidhr - Deluge / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
17. 8. 2017
Vatican - March of the Kings
Recenzija
14. 8. 2017
Snøgg - Qivitoq
Recenzija
20. 7. 2017
Neurotech - The Catalyst
Recenzija
20. 7. 2017
Slidhr - Spit of the Apostate (EP)
Recenzija
13. 7. 2017
Tombs - The Grand Annihilation
Recenzija
11. 7. 2017
Enslaved - Roadburn Live
Recenzija
5. 7. 2017
Agathocles / Extreme Smoke 57 - Split 7"
Recenzija
29. 6. 2017
Dimmu Borgir - Forces of the Northern Night
KONCERTI & FESTIVALI
18. 8. 2017
Črna Šagra: Valuk, Morana, Malorshiga, Agan
Igrišče za zadružnim domom Pobegi - Čežarji, Koper
19. 8. 2017
Cold Snap, BattleX, The Equasion
Mladinski center Gornja Radgona
22. 8. 2017
Ambra na Trnfestu
KUD France Prešeren, Ljubljana
22. 8. 2017
Converge, Havok, Gorguts, Revocation
Arena Wien, Dunaj, Avstrija
24. 8. 2017
Kaltenbach 2017
Spital am Semmering, Avstrija
25. 8. 2017
Breka Fest X
Srednja Bistrica