Obujati stara prijateljstva je ne le izpopolnjujoča, temveč tudi zelo uporabna stvar. Kdo bi si misil, da boljša polovica moje dolgo nevidene, a zato nič manj pozabljene prijateljice iz gimnazijskih dni, ustvarja glasbo v obliki one man projekta v domačem studiu. In za spremembo to ni one man black metal, kot je (zanimivo) kar pogosta praksa na sceni. Saj je že iz imena Jasmin »Jess Davy« Alibegić razvidno, da gre za neko drugo obliko metala. Beseda danes teče o albumu Dead Space. Čeprav se drznem šteti za akademika na tem področju, ne znam s prstom točno pokazati na specifično podzvrst. Post metal z malo metalcora mogoče? Navrgel bom še oznako »modern metal«, da razširim po matematično povedano presek množic. Na metalcore me spominja vokal, ki na podoben način gradi strukturo pesmi, a z opustitvijo growlov tudi med verzi. Izjema, ki potrjuje pravilo, je npr. growl v komadih The Machine in Reunited.

Pravkar mi je na pamet padel spomin z lanskega MetalDays, ko je deževalo med koncertom TesseracT in pralo najbolj trdožive fane. Če TesseracT dodamo malo več ambienta in post metala ter potovanja po neskončnem vesolju v slugu God Is An Astronaut, je to za moje pojme kar dober opis Dead Space. Dobesedno, komad Of An Astronaut prikazuje točno to tematiko. Gamerji se verjetno sprašujete, ali je morda to le naključje ali je mogoče naslov albuma izbran kot poklon istoimenski računalniški igri. Drži! Jess pravi, da je Dead Space glavni navdih, da se je odločil posneti glasbo. Pozabil sem omeniti pikolovsko dejstvo – album je bil izdan že leta 2011 in ponovno posnet lani. Hive Mind je za razliko od ostalih nov komad, ki se nahaja le na novi izdaji, ki je bila načrtovana na prvo obletnico smrti njegovega očeta, ki mu je album posvečen. Celostno, ni kaj!

Presenečen sem bil, ko mi je Jess Davy rekel, da ima za sabo že dvaintrideset albumov, Dead Space je številka dvajset. Prednosti domačega studia in dvig produktivnosti zaradi hitrega sprejemanja odločitev nista izgovora za trdo delo. Ko ga naslednjič srečam, ga bom krstil za slovenskega Bucketheada in ga izzval, naj v količini izdanih albumov letno (približno pet) prehiti King Gizzard & The Lizard Wizard. Absolutno gledano jih je sicer že, saj so slednji lani izdali svoj petindvajseti album The Silver Cord. Dodatna zanimivost one man projekta Sorrow je, da se albumi stilsko razlikujejo. »Najbolj metalski« je bil iz očitnih razlogov izbran danes, a to ne pomeni, da si ne smete zavrteti katerega od ostalih enaintridesetih. Vsak ima svojo najljubšo številko, morda pa vaša leži med ena in dvaintrideset?