Lani je kot strela z jasnega odjeknila novica, da Neal Morse zaradi religioznih razlogov zapušča Spock's Beard. To je bil hud udarec za ljubitelje progresive, še posebej za številne oboževalce zasedbe, ki je z zadnjo konceptualno mojstrovino Snow dosegla višek svoje kariere. Neal je veljal za možgane banda, bil je skladatelj, pisec besedil, pevec in nekako najbolj zaslužen za njihove uspehe, čeprav tu nikakor ne gre zanemarjati prispevkov ostale četverice. Vseh ugibanj o prihodnosti banda je bilo kaj hitro konec, ko so Spock's Beard že pričeli s pisanjem novega albuma.
Feel Euphoria je tako izšla le leto dni po Snow, na albumu pa ni nobenega novega člana, kajti vokalne dolžnosti je prevzel bobnar Nick D'Virgillo. Nealov karizmatični vokal nekako manjka, a Nickove vokalne sposobnosti so vseeno tako kvalitetne in primerne za koncept banda, da bi bilo iskanje novega pevca brezpredmetno. Tudi sama glasba na albumu je vredna imena Spock's Beard, čeprav Feel Euphoria ni njihov najboljši izdelek, sodi pa med njihove najbolj raznovrstne. Seveda so ohranili vse tipične značilnosti, ki še posebej krasijo The Bottom Line in iz šestih delov sestavljeni ep A Guy Named Sid. Polno je menjavanj razpoloženj, progresivni metal se prepleta s klasičnim rockom in baladnimi pasažami, prisotne so lepe vokalne harmonije, zapleteni instrumentalni deli, akustične pasaže, hammond… Drugače se album odpre z rockersko, energično, dinamično Onomatopoeia, ki je pravo nasprotje prog rock baladam Shining Star, Ghosts Of Autumn in Carry On. Naslovno skladbo bi najbolj opisali s pridevnikom odštekana. V počasnem ritmu jo vodijo loopi, na vokalu uporabljajo efekte, v sredini »vržejo« moderno rockerijo, na koncu pa je pravo divjanje z Ryovim hammondom v glavni vlogi.
Nick, Alan, Ryo in Dave so z združenimi močmi na najboljši možni način prebrodili vrzel, ki je nastala z Nealovim odhodom. Tudi brez njega so Spock's Beard v svojem žanru še vedno na vrhu.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.