Moji prijatelji Suffocation so pred kratkim dali vedeti, da še niso rekli zadnje. Ne dolgo nazaj so nam ponudili svež studijski album, prvi po zdaj že uradnem odhodu ikoničnega vokalista Franka Mullena, ki je uvedel nov standard death metal growla in populariziral gib »The Chop«, ki bolj kot na sekanje spominja na nasmejano mahanje z dvignjeno levico. S tem so Suffocation tudi uradno izdali prvi album brez enega samcatega ustanovnega člana. Turobno, kot se sliši, album Hymns From The Apocrypha poslušalcu tega dejstva sploh ne izda. In s tem stavkom sem že povedal vse, kako zveni glasba, nezainteresirani bralci lahko prenehate z branjem na tem mestu.

Frank se je poslavljal kar dolgo. Začelo se je že okoli leta 2015, ko ga je na koncertih začasno nadomeščal Ricky Myers, ki je po nekaj letih nabiranja odrskih kilometrov v Frankovih čevljih in vadbi »The Chop« ter ostale odrske mimike tega leta 2019 uradno nasledil. Predhodnik ...of the Dark Light (2017), ki je že skoraj sedem let v preteklosti, je zadnji Frankov krik in ga zainteresiranim oziroma tistim, ki moji recenziji ne zaupate, priporočam v poslušanje in primerjavo z aktualnimi himnami. Le zato, ker mi je bil Frank pri srcu in sem ga imel v živo čast gledati premnogokrat, nočem zasenčiti ostalih osebnosti banda, ki so v zadnjih, recimo dvajsetih letih, ravno tako pomembno prispevale k blagovni znamki Suffocation, tako v studiu kot v živo. Govorim o snovalcu značilnih riffov Terrancu Hobbsu, brez katerega bi stopnja brutalnosti Suffocation zagotovo ne bila ista, in virtuozu na basu Dereku Boyerju. Ko slišim ime Suffocation, se mi pred odrom vedno narišejo te tri podobe: plešasti Frank, ki mi veselo maha ob spremljavi blast beatov, Terrance z dolgimi čupajočimi dreadi in skullet frizuro na eni ter drobna postava Dereka z izjemno dolgimi blond lasmi, ki dostikrat navidez zaradi teže bas kitare rada poklekne na koleno ter s svetlobno hitrostjo obira strune. »Ta ostala dva« potegneta žal ta kratko – bobnar v Suffocation je tako rekoč obsojen na ponavljanje blast beatov in ostalih tipičnih ritmičnih vzorcev, drugi kitarist pa zaradi krajšega staža v primerjavi s Hobbsom ostane zasenčen na odru.

Zadnja leta so mi bila, z izjemo neslavnih 2020 in 2021, dokaj milostna, saj sem imel možnost vsaj enkrat letno gledati Suffocation v živo, nazadnje lani pred domačim dvoriščem. Čeprav so Suffocation v živo postali nostalgična predstava, kjer je poudarek na zgodnjih izdajah, kot sta Effigy of Forgotten in Pierced from Within, vedno ponudijo kaj svežega z novejših izdaj. Zgoraj opisani vizualni prizor le doda simbolično vrednost k nastopu.

Apokripha je pojem, ki definira biblične zapise, ki jih uradna Cerkev iz različnih razlogov (avtentičnost, bogokletstvo, kontradiktorno sporočilo uradnim dogmam in podobno) ne priznava in niso vključeni v Biblijo ter javno branje med svetimi mašami. Kakopak zelo prikladna tematika za death metal področje, čigar bistvo je že od samega začetka nastaviti ogledalo hinavskim družbenim dvojnim standardom. Kot rečeno, ni dosti povedati o glasbi sami. Zamenjava Franka z Rickyjem je bila izpeljana tako delikatno, da z zgolj poslušanjem glasbe ni zaznati kadrovskih sprememb. Jemljite to kot pohvalo ali žalitev, Suffocation so, izgleda, želeli ohraniti svoj zaščitni znak in nemoteno nadaljevati z ustvarjanjem glasbe, ki jim je ljuba. Ricky si, po mojem mnenju, zasluži nositi to zahtevno breme, saj je v zadnjih letih v živo brez dvoma dokazal, da se vokalno popolnoma enakovredno kosa s svojim učiteljem in vzornikom. Morda bi lahko malenkost manj kopiral odrsko prezenco Franka, zmanjšal uporabo »The Chopa« in uvedel kakšen lasten gib – sicer mu lahko zlobni jeziki očitajo, da je le kopija oziroma »mini-me« Franka. V poslovnem žargonu bi Hymns From The Apocrypha označil z izrazom »isto, a drugačno« (»same but different«) – v dobrih štiridesetih minutah slišimo »a blast from the past«, s čimer mislim na riffe, ritme, ambient in tempo, začrtan na samem začetku njihove poti v 90-ih. Hudiča, nek riff v Perpetual Deception se sliši identično kot tisti slavni iz komada Pierced from Within. Poleg takšnih ali drugačnih presenečenj je na albumu ponovno posneta še različica Ignorant Deprivation, ki se sicer najde na Breeding the Spawn iz leta 1993. Poslušanje obeh verzij daje dober občutek, kako je produkcijska tehnologija napredovala, zelo impresivno, brez dvoma. Da navržem še eno suho dejstvo: brez objektivnega razloga je name naredil vtis komad Immortal Exectration.

S Hymns From The Apocrypha je bila death metalu storjena pravica. Četudi dvomim, da bodo aktualni komadi dobili daljšo minutažo v živo, vedno pozdravljam kakovostno produciran in nič manj brutalen death metal v svojih zvočnikih. Se že veselim 2024 v upanju, da se Suffocation odločijo koncertirati po Evropi.