Brata Weaver sta v preteklosti zamenjala že kar nekaj kitaristov, ki so jima pomagali posneti večinoma en album, toda Kody Keyworth je prvi, ki z njima ustvarja po njunem eksperimentalnem instrumentalnem albumu Celestite. Trojica torej že sodeluje od leta 2017, Primordial Arcana pa je po zelo pohvaljenem albumu Thrice Woven njen drugi skupen dolgometražec, ki načeloma nadaljuje atmosferično blackmetalsko pot svojega predhodnika.

Če bi v preteklosti zasedbo in njene izdaje intenzivneje spremljal, bi na tem mestu morebiti trdil, da je zasedbi ponovno uspelo. A ker sem se do zdaj z Američani Wolves In The Throne Room srečeval v zelo omejenem obsegu, tega seveda ne morem, lahko pa zatrdim, da jim je uspelo. Glede na minutažo pa bi si tudi upal trditi, da je Primordial Arcana tisti album, s katerim se nov poslušalec najlažje potopi v bandovo relativno obsežno diskografijo. Zakaj? Recenzirani plošček sicer ni bandov najkrajši, toda je pa povprečna dolžina posameznih komadov najkrajša, zaradi česar bo Primordial Arcana za marsikoga relativno lahek obrok s šestimi manjšimi, enim srednje velikim in enim večjim hodom.
 

Album se začne s komadom Mountain Magick, ki ima na svojem začetku kratek atmosferični intro, ki nas opozori na to, da pač imamo opravka s kreacijo iz predala atmosferičnega black metala, nakar se z dodatnimi instrumenti in harsh vokalom stvari hitro spremenijo in postanejo zelo melodične in energične. Dejansko se album po mojem v bolj melodični in nalezljivi luči ne predstavi več, zaradi česar trojica ne bi mogla izbrati močnejšega ali primernejšega uvoda, medtem ko se v nadaljevanju energičnost neprestano izmenjuje s spokojnostjo.

Čeprav še vedno prisotna, se v grobem melodičnost in energičnost uvodnega komada s Spirit of Lightning umakneta spokojnosti in atmosferičnosti, s čimer se Primordial Arcana predstavi še v bolj introvertirani luči. Sicer je album Primordial Arcana vse kaj drugega kot monotona izkušnja, toda ravno ta slednje omenjena luč je tista, ki v nadaljevanju najmočneje sveti, čeprav trojica ves čas ponuja številne nalezljive in neposredne kitarske riffe ali s pompoznimi orkestralizacijami poskrbi za epskost, ki nas vrže iz tistega samotnega ponotranjenega potovanja.

Brata Weaver in Kody Keyworth torej niso definirali atmosferičnega black metala na novo, so pa v vrsto številnih (odličnih) albumov postavili še enega, o katerem se bo zagotovo govorilo še dolgo.