Arch Enemy

Melodični death metalci Arch Enemy so se v sklopu promocijske turneje albuma Deceivers ustavili tudi pri naših južnih sosedih. V Zagreb so se sicer vrnili po dolgih 14 letih, zaradi česar je bil nastop v Tvornici Kulture res vroč dogodek. O tem se boste lahko prepričali tudi v naši kmalu objavljeni fotogaleriji, saj je bila vrhunska lokacija skoraj popolnoma zapolnjena že dobro uro pred začetkom koncerta. Vroče pa ni bilo zgolj zaradi prihoda švedskih metalcev, koncert je namreč potekal med enim izmed najtoplejših dni letošnjega prvega vročinskega vala, večerne temperature v Zagrebu so bile temu primerno krepko čez 30 stopinj. V dvorani je bilo posledično kot v savni že od samega začetka.

Ob 21. uri se je iz zvočnikov zaslišalo slavni komad Ace of Spades še bolj slavnih Motörhead, kar je spravilo skoraj celotno publiko v petje. Za tem se je začel intro in Arch Enemy so začeli nastop z dinamično Deceiver, Deceiver. Žal je tu nastopila manjša tehnična težava in se kitare v začetku ni slišalo, vendar so tehniki težavo rešili še pred prvim refrenom. Med igranjem so se nato kitare pojavile iznenada, ta energična iskrica pa je zanetila moshpit, ki se vse do konca večera ni ustavil. Po pesmi The World is Yours in Ravenous so Arch Enemy odigrali še War Eternal. Med igranjem tega komada je zopet prišlo do manjše, od večine neopažene nevšečnosti. Zastave s simbolom banda, ki so visele v ozadju za bobnarjem, so padle na tla. Organizatorji so nemudoma, se pravi med samim komadom, ukrepali. Po nesrečnem začetku za organizatorje je nadaljevanje koncerta potekalo brez posebnih zapletov.

Glede na to, da je šlo za koncert v sklopu promocije albuma Deceivers, so Arch Enemy nadaljevali z dvema izbranima komadoma s tega albuma, in sicer z House of Mirrors ter In the Eye of the Storm. In res, kot sem predvideval v recenziji, sta oba komada v živo zvenela fenomenalno, saj so Arch Enemy poznani tudi po izredni natačnosti. Interpretacija komadov v živo je posledično pridobila dodaten zagon. Med tem zagonom so prešli na obdobje Angele Gossow, in sicer na eno izmed najbolj priljubljenih pesmi banda, My Apocalypse. Trenutna vokalistka Alissa je izkoristila mirnejši del komada, da je publiko povabila v prižig luči na telefonih in sinhronemu valovanju z rokami, da se je ustvarila prijetna povezava med vsemi v publiki in bandom na odru. Da se je energija ohranila, so Arch Enemy postregli še s hitrejšo in melodično pesmijo The Watcher, ki je privabila dodatne ljudi v že pošteno razvit moshpit. Zatem je pesem The Eagle Flies Alone nekoliko umirila tempo in pripravila teren zanimivi Handshake With Hell, v kateri je hibridna vokalistka Alissa White-Gluz izkoristila priložnost, da je pokazala vse svoje vokalne tehnike.

Prehodi iz čistega vokala v growl in obratno so bili linearni in čisti, žal pa niso čisti vokali prišli popolnoma do izraza. Sicer vsak, ki pozna vokalistko, dobro ve, da je sposobna tega in še več, zato je po vsej verjetnosti šlo zgolj za neposrečen začetni poskus. Predvsem zato, ker ji je vmesni, umirjeni del komada popolnoma uspel. In končno smo dočakali tudi Sunset Over the Empire, enega izmed najboljših komadov na albumu Deceivers z izredno aktualnim besedilom za trenutne čase. Baskitara na začetku komada prefinjeno zgradi napetost, zatem dokaj tehnično kompleksen ritem kitare pripomore še k ulivanju energije. Publika se je te energije absolutno napila in ustvarila močan moshpit v sredini dvorane. V vmesnem delu komada je Alissa publiko naučila prepevanje refrena, tako da je v zadnjem delu pesmi nastala močna sinergija med melodijo kitare in prepevajočo publiko, ki je vokalistki dala ogromno prostora, da je z izredno ostrim growlom zaključila komad. Z As The Pages Burn in We Will Rise se je tako zaključil glavni del koncerta in band je odšel z odra, čemur so sledili vzkliki »We want more!«

V dodatku so Arch Enemy postregli z izredno pestrim naborom komadov. Začeli so s tremi komadi iz albuma Wages of Sin, in sicer z Enemy Within, Burning Angel in Snow Bound. Pred slednjim je kitarist Jeff Loomis prispeval še odličen kitarski solo. Zatem so Arch Enemy izvedli še nepogrešljivo in med oboževalci banda popularizirano Nemesis. Komad, ki sega v obdobje Angele Gossow je namreč mnogim sledilcem tudi najboljši komad banda. Za zaključek so švedski metalci čisto presenetili in publiko popeljali v davno leto 1996, na same začetke banda ter odigrali še  Fields of Desolation z albuma Black Earth, ko je band deloval še z moškim vokalistom.

Po končanem komadu so obiskovalci masovno bežali iz pregrete dvorane na svež zrak skozi glavni vhod. Ta vhod je bil tudi edini vir zračenja dvorane. Žal je od tu namesto zraka prihajal cigaretni dim, saj so nekateri kadilci izbrali toaletni prostor levo od glavnega vhoda za svoj prostor za kajenje. Toaletni prostori so bili zaviti v meglo, v dvorano pa je ves čas vnašalo cigaretni dim, zaradi očitno nevzdržne strasti par izbrancev iz sicer tisočere množice. Enostavno smo bili vsi prisotni v dvorani primorani to vdihovati, če smo si tega želeli ali pa ne. To je bila tudi edina hiba večera, saj so bile vse začetne tehnične težave rešene izredno hitro in profesionalno, da so po mojstrsko odigranem koncertu enostavno šle v pozabo. Setlista je bila zelo heterogena, polna starejših in sodobnih uspešnic, ravno tako je bil koncert tudi po dolžini (18 komadov!) primeren bandu s pohvalno in zavidljivo karierno potjo, kot so jo do sedaj prehodili Arch Enemy.