Če bi mi v začetku tega leta kdor koli rekel, da bom še letos videl v Mariboru dve veliki imeni black metal scene, bi se mu samo nasmehnil. In glej ga zlomka, v Mariboru smo si lahko oktobra ogledali norveške Mayhem, ki z dvoletnim zamikom že leto dni praznujejo 20. rojstni dan svojega najkultnejšega albuma, medtem ko smo svetovni dan boja proti aidsu tokrat obeležili s prav posebno ceremonijo. V mislih imam seveda performans poljskih/ruskih Batushka, ki so Slovenijo tokrat obiskali že tretjič – prvič januarja v Ljubljani in kasneje, poleti, v Tolminu v okviru festivala MetalDays.
Dosti manj ritualno usmerjeni, vendar prav tako v spremstvu samo enega albuma, se pravi prvenca Smrti sel, so finalni metalski koncertni dogodek leta v štajerski prestolnici otvorili murskosoboški Srd. Z Batushko pa imajo »mali« Slovenci skupno še eno stvar: tudi njim je uspelo postati senzacija, pa čeravno »samo« na slovenskih tleh. K temu je zagotovo najbolj pripomogel ep Soči, ki me je med poslušanjem v Štuku spomnil na še daljši komad z imenom Steg, ki si ga lastijo Trelldom. In kako to? Koketiranje članov Srda z norveškim black metalom pač mora nekje pustiti sledi. Ker ne pišem recenzije, ne bom nadaljeval z ostalimi podobnostmi, ki se mi med vrtenjem smrtničinega sela rolajo po glavi, temveč z dejstvom, da sem bil v roku enega tedna dvakrat priča nastopu istega banda, ki se mi je v drugo celo še bolj zadopadel. Verjetno zato, ker sem v Mariboru bil pripravljen na oba nova komada, s katerima band naznanja nov plošček. Poleg tega posneti uvod v komad Sreča na vrvici tokrat z moje strani ni bil lahkotno prezrt, temveč mi je pričaral hudomušen nasmeh na obraz.
Šest komadov oziroma okoli 45 minut so Srd namenili mariborski publiki, ki je bila vidno in čutno navdušena nad nastopom. Tega je band, ki sem ga tokrat gledal v živo že tretjič, dodobra izpilil, toda z izdajo novega albuma pa potem že pričakujem, da bo ta trajal najmanj polno uro ali celo več.
Enako željo gojim seveda tudi za Batushko, ki s svojo že skorajda dvoletno promocijo Litourgiye čudežno in kot za šalo polni metalske klube in dvorane širom Evrope. To, kar za Guns n’ Roses pomeni album Appetite for Destruction, je Litourgiya za Batushko. Kdor meni, da pretiravam, naj mi dokaže nasprotno. Tako kot so (bili) GNR med drugim znani po svojih slabih nastopih, niti Batushka minuli petek v tem oziru niso imeli najboljšega večera. Za razliko od Gunsov ni bil muhast pevec, kajti ritual na odru je bil ponovno odigran brezhibno – muhasto se je namreč obnašal tonski mojster. Ker sem stal neposredno pred njegovo delovno površino, mi je bilo še toliko bolj nejasno, kako mu uspeva sproducirati tako slab zvok. Ali povedano drugače: kaj res ni slišal, kakšen zmazek nam je ponujal? No, prepričan sem, da je slišal, vendar mi še zmeraj ni jasno, kako lahko tako izkušenemu človeku tega ne uspe popraviti. Skratka, ceremonija se je tokrat zame končala predčasno, saj nisem videl smisla v tem, zakaj bi še ostal, ko pa nisem uspel slišati vsega. Pred toncem se je začuda najslabše slišal scream vokal, medtem ko tudi ne bi imel nič proti, če bi bil deležen malo več kitare.
Resnično škoda, da zvok tokrat ni bil boljši, kajti vse druge okoliščine so bile skorajda perfektne: številčna in dobro razpoložena publika, polno znanih in še več neznanih obrazov, dobra lokacija in – kot že zgoraj opisano – zelo dobro izbrana predskupina.
