Bolt Thrower / Morgoth / Incantation

Načeloma ni v moji navadi, da se odpravljam na koncerte v 500 in več kilometrov oddaljene kraje, vendar obstajajo izjeme. Sicer za to tudi ni potrebe, saj Slovenija leži na idealni lokaciji, da vanjo zaide večina bandov, ki igra po Evropi. Dejstvo pa je, da večina »elitnih« bandov izpusti našo državo, bodisi zaradi njene majhnosti in posledične nevarnosti, da obisk ne bo dovolj dober ali kakšnih drugih razlogov. Za ogled svojevrstnih death metalcev Bolt Thrower se je tako bilo potrebno odpraviti v daljni (ali pa bližnji – kakor za koga) Dunaj, kar se je izkazalo za zelo inteligentno odločitev.
Death metalskim bogovom vojne sta ta večer družbo v Areni delala še dva veteranska death metal banda. To so bili ameriški okultneži Incantation ter nemški suroveži Morgoth. Obetal se je vrhunski koncert.
Točno ob osmi uri so s svojim nastopom pričeli blasfemični Incantation, ki so v dobre tričetrt ure odigrali precej razgibano setlisto. Na njej so prostor dobili komadi kot so Debauchery, Portal Consecration in Impalement Of Divinity z njihove najnovejše, letos izdane plošče Dirges of Elisium. Slišati pa je bilo mogoče tudi starejše komade, med katerimi so se znašli Profanation s kultnega albuma Onward to Golgotha, The Ibex Moon, Inpending Diabolical Conquest in drugi. Incantation so že na samem začetku imeli odlično podporo s strani predvsem nekoliko že odraslega občinstva. Osebno pa me je najbolj navdušilo basistovo udrihanje po strunah z golimi prsti, saj ne pomnim, če sem bila kdaj priča takšni hitrosti.
Po zelo dolgi pavzi so na vrsto prišli Morgoth. Z omenjenim bandom sem se seznanila šele po tem, ko sem ugotovila, da bodo predskupina Bolt Thrower. Prisluhnila sem njihovemu dolgometražnemu prvencu Cursed, ki me je takoj spomnil na glasbo nekdanjih Death in se mi je zdel odličen. Prva polovica njihovega nastopa je zajemala prav komade iz omenjenega albuma, ki pa slišani v živo niso najprej asocirali na Death … Kar je tudi prav, saj so na odru stali Morgoth. Frontman nas je nagovarjal v nemščini in kot popolna nepoznavalka tega jezika me je njegovo grmenje stereotipno spomnilo na vojne propagandne govore. Po novem komadu God Is Evil, ki so ga letos izdali kot single, sem se, zaradi premočnih basov, s svojimi pajdaši odpravila na poceni pivo iz bližnje črpalke.
Zdelo se je, da smo na glavni band večera čakali večno. Ko sem nato zaslutila, da bo kmalu napočil začetek uničenja, sem se z velikim trudom skušala preriniti v prve bojne vrste, a sem se zataknila nekje na tričetrt poti. Kmalu se je zališal intro domoljubja, zmagoslavja in ponosa, kateremu je sledil komad War – kratko in jedrnato bistvo vsega, kar Bolt Thrower predstavljajo. Množica, z menoj vred, se je zagnala v boj, katerega cilj je bil čim bolje podpreti, kar je band ustvaril in nam tokrat ponudil. Namreč postregel nam je s popolno setlisto, s profesionalno odigranimi komadi z večine albumov. Vmes so bili med drugim Mercenary, World Eater, Cenotaph, Anti Tank (Dead Armour), War Master, This Time It's War, The Ivth Crusade in še druge poslastice za ušesa. Množici je uspelo skupino dvakrat priklicati nazaj na oder, kjer so nam kot zadnji komad vneto odigrali Silent Demise, kateremu je sledilo še oglašanje siren. Med samim koncertom so člani zasedbe kazali očitne znake zadovoljstva, kjer ni bilo prisotne nadutosti, zaigranosti in podobnih »vrlin« sodobnih bandov, temveč sta prevladovali predvsem spontanost ter pristnost. Popoln nastop popolnega banda in odlična podpora publike, kar je ustvarilo top koncert, ki je v meni po res dolgem, dolgem času vzbudil evforične občutke.
Od mnogih posameznikov sem v naslednjih dneh slišala, kako obžalujejo, da se koncerta niso mogli udeležiti in se z njihovim obžalovanjem močno strinjam ter predlagam, da morebitne naslednje priložnosti nikakor ne zamudijo.