Caliban / All That Remains / Soilwork / Neaera / Bleed From Within

Zadnji obisk na Dunaju nas je zaradi slabih nastopov skupin pustil dokaj hladne. Tako so se prihodnji koncerti na Dunaju kar črtali. Zamudili smo hardcore festival Persistance Tour, nato smo izpustili še Fear Factory, ker so na Brutal Assault dokazali, da zvenijo dobro le še na albumu. No, pa tudi v naši deželici se je odvilo v tem času mnogo koncertov.
Ne glede na vse smo se le premislili in še zadnjič letos odpravili na Dunaj, zopet v Areno, za katero ne moreš vedeti, kaj lahko pričakuješ. Odpeljal nas je avto, ki ga skupaj drži le še barva, a ceste so bile na srečo le mokre in ne zasnežene, tako da je pot minila dokaj mirno. Ogled lučkastega predbožičnega Dunaja je odpadel zaradi močnega vetra in deževja. A zato se je čas zapravil z eno uro biljarda, ki je stal le 4 evre ter malico v McDonaldsu, ki je še vedno zanič.
Sodeč po bandih, ki imajo končnico »-core« v svoji zvrsti, sem pričakoval zopet pravi »fashion show«. Predvsem pa se je že pred vhodom nabralo kar nekaj obiskovalcev. Po vseh oprijetih hlačah, kičastih puloverjih, čevljih, ki izgledajo bolj kot šolski copati z vzorcem šahovnice ter seveda frizuricah, ki delujejo, kot da bi jih izoblikovala kraška burja, smo izpadli prav smešni s svojo preprostostjo, ker za razliko od obiskovalcev rabimo pred ogledalom 3 minute namesto 3 ure. Najbolj so me fascinirali pravi »die-hard« obiskovalci, ki so prišli pri -5 stopinj Celzija kar v kratkih hlačah čakat, da se odprejo vrata dvorane.
Za ta koncert so v Areni odprli še dostop do terase in tribuno. S prvo skupino Bleed From Within se je izkazalo, da tudi pri zvoku ne varčujejo. Mladi kvintet iz Glasgowa je postregel z lepo mešanico metalcora in deathcora. Pol ure nastopa je za tako skupino dovolj, ker bi se z daljšim setom začela monotonost kot pri mnogih metalcore bandih, kar se je recimo izkazalo nazadnje na njihovem koncertu v Ljubljani. Sicer pa Bleed From Within delujejo kot obetavna mlada skupina. Upam edino, da bo pevec, za katerega ne vem, če šteje 20 let, prišel k pameti in začel delati na izboljšavi vokala, ne pa imidža.
Neaera je Slovenijo obiskala že dvakrat. Prvič s Kataklysm v VPK-ju, drugič samostojno letos v Novi Gorici. V šestih letih so nanizali kar pet albumov, kar je ponavadi vprašljivo glede kvalitete. V pol ure so nanizali osem skladb in moram priznati, da se je band energično predstavil z glasbo, ki poudarja Bolt Thrower in At The Gates riffe, kar je že značilno za nemške metalcore bande, in s tem tudi dobijo pristnost, medtem ko ameriški delujejo kot klon novejših In Flames. Pri Neaeri se je norija, ki je bila prisotna pri Bleed From Within, le nadgradila. Mosh pit je bil večji, pri »wall of death« je bilo že kar nekaj udeležencev. In prav zabavno je gledati te »zidove smrti«, kako udeleženec v zadnjem trenutku pred trkom v drugega nastavi pred seboj komolec ali dvigne nogo, samo da on ne bo deležen kakšnih bolečih posledic. Neaera pa so pridno žagali v stilu Heaven Shall Burn. Žal prekratko, ampak vseeno precej sladko.
Med zadnjim obiskom v Gasometru sem se nad kadilci precej pritoževal. Moram priznati, da sem bil kar presenečen, ko je varnostnik vsakemu, ki je prižgal cigareto toliko časa težil, da jo je ugasnil. Po Neaera so sledili Švedi Soilwork, ki so dvakrat igrali na Metalcampu. In prav na zadnjem (2008) je bil marsikdo nad Soilwork dokaj razočaran nad pevčevim pijanim obnašanjem, fušanjem in teženjem publiki, da naj moshajo. Kakorkoli že, od Soilwork si je bilo tokrat za obetati veliko več. V skupino se je vrnil originalni kitarist Peter Wichers, kot drugi kitarist pa je mesto zavzel Sylvain Coudret, ki je poprej igral v francoskih tehničarjih Scarve. In ja, Soilwork so igrali neverjetno, pevcu Bjornu Stridu je malce nagajal vokal, kitarski dvojec Wichers/Coudret je ubijal, še posebej Coudret s svojimi hitrimi in kompleksnimi solažami, malce manj pozornosti je dobil klaviaturist, medtem ko je basist Ola Flink opozarjal nase s svojimi smešnimi pozami. Nenazadnje pa moram omeniti še »nezemljana« Dirka Verbeurena. Njegovo bobnanje je tisto, kar se danes zahteva od modernih bobnarjev. Dirk navdušeje s hitrostjo in tehniko, obenem pa ve, kako se »zagroova«. Nič nenavadnega, saj Dirk med drugim sodeluje z Devinom Townsendom in Fredrikom Thordendalom (Meshuggah). Soilwork so bili žal prekratki, vendar smo dobili grobo predstavitev novega albuma Panic Broadcoast, zraven pa slišali še kakšen hit.
Po Soilwork je nastopil čas za zvezde večera, ki so imeli le petinštirideset minut, vendar sem dvomil, da jih bodo Caliban lahko presegli. Nastopajočim nisem imel veliko za očitati. Vsi so zaenkrat igrali po svojeh močeh. In če ti fotograf, ki posluša Bolt Thrower in Nile reče, da bandi danes dobro špilajo, je moralo biti nekaj na tem koncertu. Na oder so tedaj stopili All That Remains; tisto, kar je manjkalo – ameriški metalcore. Ja, ja, verjetno ste že sami predvideli, da gre za band, ki kriči in poje, glasbeno pa so polni melodičnih riffov in breakdownov. Ja, pravilno ste ugotovili. Ampak po koncertu sem si hitro odvzel pravico, da bom pljuval po temu ansamblu. All That Remains na srečo ne zvenijo dobro samo na albumu, temveč tudi v živo. Resda so na čase z vokalom Phila Labonta preveč pocukrani, ampak to ni niti celotno merilo. Najmočnejša člana sta nedvomno bila kitarist Oliver Herbert, ki je priskrbel kar nekaj odličnih solaž ter bobnar Jason Costa, ki je navduševal z natančnim igranjem in jazzersko držo palice, kar je rezultiralo v domiselnih in zelo hitrih prehodih. Šibka točka All That Remains je bila basistka, ki je s Philom občasno napela glasilke in odkričala, kot bi bila nekakšen hibrid med buldogom in čivavo, medtem ko je bilo njeno igranje basa že preveč enolično. Še ena šibka točka pri skupini je bilo pretirano poziranje prej omenjenega kitarista Herberta, ki se je za vsako solažo postavil na sredino odra, kjer je bil tudi posebej osvetljen, da smo res vsi videli njegovo znanje, za njim pa je sledil še pevec Phil, ki je publiko resda zelo motiviral, dokazal veliko vokalnih variacij, vendar je moral tudi sleči majico in pokazati svoje mišice. Preidimo kar na zaključek oz. vrhunec. All That Remains so kot zadnji komad odigrali Two Weeks, pri katerem so obiskovalci podivjali. Gre za tipičen klišejski komad z bombastičnim refrenom in prav tu se je začel divji stage diving proti odru. Videti je bilo kar nekaj rok, ki si je želelo prijeti Philov mikrofon, da bi lahko še oni zapeli ta refren. Skratka, pravo najstniški navdušenje. Nič nenavadnega, saj se njihovi albumi prodajajo v nakladi tudi po 250 tisoč enot.
Ostali so le še Caliban, od katerih si zaradi dolgočasnih preteklih koncertov ni bilo veliko za obetati. Resda so Caliban igrali metalcore, še preden se je sploh govorilo o tej podzvrsti, dandanes jim lahko napram današnjim novodobnikom rečemo že »old-school metalcore«. Tudi tokrat so bili Caliban zanimivi kakšnih dvajset minut, nato pa je vse padlo dol. Skladbe so bile preveč podobne, reciklirani In Flames riffi so se kar množili, vokali ne bi mogli biti bolj predvidljivi. Sprva je pevec Andreas Dörner napenjal svoje glasilke do onemoglosti, nato je sledil lep speven vokal kitarista Denisa Schmidta, ki je skladbam dodal nežno komponento. Caliban so igrali kar eno uro, publika je vseeno norela, vendar jih je kar nekaj dogodek zapustilo, saj so verjetno prišli na All That Remains, ki so imeli dvorano nabito do zadnje luknje. Med razvlečenim koncertom Caliban se je čas porabil za podroben ogled merchandisa, ki je imel spodobne cene. Zraven dvorane se je nahajal celo štant, ki je prodajal hot doge za slabe 3 evre in legendarne klobase. Vsekakor je bil hot dog vreden vsakega centa, potem ko ga dobiš v kruh, ki je tako trd, da bi ga doma uporabil namesto kladiva za zabijanje žebljev. Neprecenljivo! Medtem so Caliban počasi zaključevali, med drugim so zaigrali priredbo Rammstein – Sonne, da so lahko obiskovalci pridno peli zraven. Naposled je padel še zadnji komad It's Our Burden To Bleed in Caliban so končno šli. Ves čas sem si želel, da bi namesto njih imeli daljši nastop Soilwork ali All That Remains. Caliban so dokazali, da na prvo mesto nemškega metalcora brez pomisleka damo Heaven Shall Burn.
S tem koncertom se je zaključila obsežna sezona avstrijskih koncertov in modnih senzacij, a tokrat nismo odšli nazaj kislih obrazov in komaj čakamo, da se spet vrnemo. Na srečo bomo lahko začetek leta namenili še počitku, od februarja dalje pa bodo koncerti kar deževali. Ste pripravljeni? Mi smo!