Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

17. 2. 2016

Ghost / Dead Soul

Orpheum, Gradec, Avstrija / 13. 2. 2016

Ghost so vabili v graški Orpheum in prišli smo ljubitelji in navdušenci njihove glasbe iz krajev vzhodno in severno od naše prestolnice. Vključno s slednjo. No, pa seveda je bilo na koncertu tudi kar nekaj avstrijske publike, ki pa smo jo krepko preglasili.
Toda preden smo se lahko navdušeno predali švedskim heavy metal oziroma rock melodijam, ki slonijo na rocku sedemdesetih prejšnjega stoletja in ustvarjajo grozovito ljubko vzdušje mašne ceremonije, smo morali še čez/mimo Dead Soul. Tudi ta zasedba prihaja iz Švedske in igra rock. Zasedba je nastopila v troje, brez bobnarja, za katerega tako ali tako ne bi bilo prostora na odru, saj je bilo za njimi že vse pripravljeno za zvezde večera. Dead Soul so bili s strani publike številčno in dobro sprejeti.
Potem pa mučno čakanje, da mali kazalec na uri pokrije številko devet. Od Ghost glasbeno nisem pričakoval nič, glede tega sem želel biti presenečen. Kar pa sem definitivno pričakoval, je šov, kakršnemu sem bil do zdaj v živo deležen le v primeru redkih zasedb, saj zavračanje vsega, kar diši po komerciali, mali bandi iz ekstremnega metalskega podzemlja iz prepričanja ali finančnih razlogov zavračajo. Ker sem z leti ugotovil, da zna biti neglasbeno dogajanje na odru še kako zabavno, in to ne samo za oko, sem bil v preteklosti zelo navdušen nad nastopi nemških Rammstein, finskih zmagovalcev Evrovizije Lordi ali legendarnega horror rokerja Alicea Cooperja iz Amerike.
Kdor je že obiskal kakšen koncert od Ghost, ve, da se njihovi šovi pričnejo že kar nekaj časa, preden glasbeniki dejansko stopijo na oder. In kako to gre? Z izbrano glasbo, ki napove približevanje njihovega nastopa. Konkretno v našem primeru v Gradcu (in v okviru celotne aktualne turneje – morda tudi že od nekdaj?) smo najprej iz zvočnikov slišali pesem Miserere mei, Deus (Gregorio Allegri), sledila je Masked Ball od Jocelyn Pook, ki bolje ne bi mogla naznaniti vsega, kar je sledilo. Ples z maskami se je začel točno ob uri, pet demonov brez imena v družbi črnega papeža pa je publika takoj ob prvih tonih skladbe Spirit sprejela z bučnim aplavzom, polnim krikov. Papež je torej začel maševati s komadom s svežega ploščka Meliora, pri katerem je ostal še z drugim komadom From the Pinnacle to the Pit.
Medtem ko so Švedi z uvodnim komadom ustvarili za njih tipično horror vzdušje, je drugi v dogajanje vnesel več groova in udarnosti, ki sta dodobra izpostavila razliko med performansom demonov in njihovega vodiča. Papa Emeritus III. (trojka menda pomeni, da je že tretji papež po vrsti) je v slogu papeža pesmi upodabljal z mirnimi kretnjami, medtem ko so bili demoni na kitarah glasbi primerno na odru dosti bolj dinamični in vseprisotni. Seveda je bil vsak korak vnaprej naštudiran in naučen, toda to sploh ni motilo, saj se je band v celoti na odru gibal zelo naravno sem in tja ter gor in dol. Ja, pravilno ste prebrali, kajti za »obisk« bobnarja in klaviaturista se je bilo treba povzpeti visoko po stopnicah. Zaradi narisanega cerkvenega okna v ozadju je vse skupaj spominjalo na oltar – logično, kako pa drugače. Vrhunec cerkvene motivike je band ustvaril s kadilom, s katerim je Papa blagoslovil Orpheum in vse nas obiskovalce, in nunama, ki sta med obiskovalci v prvi vrsti delili hostije. Kdo je hostije posvetil, je jasno, vprašanje pa vseeno je, čigavo telo naj bi to bilo. Toda šalo na stran in na dan z zanimivim podatkom, ki ni prišel do ušes vsem gledalcem sobotnega šova. Obe nuni sta bili namreč slovenski. Sicer ne pravi, temveč dve naključni obiskovalki koncerta, ki ju je pri mizi z merchandisom nagovoril bandov menedžer (upam, da sem si zgodbo prav zapomnil). Skratka, Maruša in Anka, čestitam za prvi veliki odrski nastop, v mojih očeh sta bili povsem prepričljivi.
No, po nastopu naših dveh nun med komadom Body and Blood smo prišli do menjave teme plesa v maskah. Papa je odhitel v zaodrje, kjer je odvrgel cerkveno obleko, in se vrnil v elegantni večerni opravi, ki so jo zaokroževale bele namesto črnih rokavic. Menjavi oprave je sledila tudi menjava gestikulacije, ki je postala zmeraj bolj ne-krščanska – Papa je določene dele besedil njihovih pesmi ponazoril z nam vsem poznanimi gibi bokov in tako mašni ceremoniji dodal pridih seksualne orgije. Všečno, smešno in nevsiljivo, toda osebno sem tu in tam pogrešal še kakšne pomanjkljivo oblečene plesalke.
Drugi del koncerta je bil torej dosti bolj nagajiv in poskočen, z ozirom na praznik ljubezni, ki je sledil naslednji dan, pa sem kot baladni vrhunec večera dojemal komad He Is, ki me je kot ne prevelikega poznavalca banda poleg Stand by Him, Ghuleh/Zombie Queen in Monstrance Clock najbolj prepričal v dejstvo, da moram v bodoče bandu posvetiti še več pozornosti. No, z omenjeno balado smo bili že krepko v drugi polovici koncerta, tako da je slovo že nekako viselo v zraku. Toda pred tem je Papa v svojem ležerno-elegantnem slogu med akustično izvedbo priredbe If You Have Ghost na duhovit način predstavil kolege šestčlanske zasedbe. Med to predstavitvijo me je prešinilo, da na odru gledam slavnega Charlieja Chaplina v svoji največji vlogi, v vlogi Velikega Diktatorja. Toda Papa se skozi cel nastop ni obnašal nič kaj diktatorsko, ves čas je množično komuniciral s publiko ali spoštljivo izpostavljal veščine ostalih glasbenikov, kar očitno pomeni, da so predvsem oni odgovorni za ustvarjanje glasbe.
Nedolgo po predstavitvi skupine je torej resnično nastopil čas slovesa, prispeli smo do komada, s katerim Ghost po besedah karizmatičnega frontmana zmeraj zaključijo svoje koncerte. Poznavalci že veste, o čem govorim. Na vrsti je bil Monstrance Clock, katerega refren pravi takole: Come together, together as one, Come together for Lucifer’s son. Nepredstavljivo in popolnoma v neskladju z vsemi predhodnimi nagovori bi bilo, če bi Papa izpustil priložnost in komada ne bi napovedal z nekoliko temeljitejšo razlago o tem, da je ženski orgazem hudičevo delo in da je priti do orgazma skupaj nekaj najlepšega in najtežjega. Tega, kako nazorno je Papa svoje besede obogatil s kazalcem in sredincem svoje desne roke, pa resnično ne znam izraziti z besedami. Zato vam toplo priporočam, da si enkrat privoščite Ghost s svojo izbranko (ali brez).
Setlista Ghost: Spirit, From the Pinnacle to the Pit, Stand by Him, Con Clavi Con Dio, Per Aspera ad Inferi, Body and Blood, Devil Church, Cirice, Year Zero, Spöksonat, He Is, Absolution, Mummy Dust, If You Have Ghosts (Roky Erickson cover), Ghuleh/Zombie Queen, Ritual, Monstrance Clock.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
16. 12. 2022Ghost objavili besedilni video / Novice
17. 2. 2016Ghost / Dead Soul / Galerija
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija