Hatesphere / The Dying / Artas / Sic (6.4.2009)

Ponedeljki so se mi vedno zdeli nekam kritični glede obiskovanja koncertov. Po napornem vikendu se nam ponavadi ne da hoditi še po koncertih, razen če pride kaj zelo pretresljivega. Žal je ravno na ponedeljek padel koncert danskih thrasherjev Hatesphere, ki se v našo deželco vračajo kar pogosto. Po koncertu z Dismember so Danci pridno delali in posneli nov album To The Nines. Na turneji so skupino spremljali Belgijci The Dying, Avstrijci Artas, ki so se predstavili na Metalcampu 2008, in Danci Sic.
Orto bar ne premore velikega odra, a še vedno se da spraviti gor šestčlansko skupino ali celo več. Skupina Sic je oder raje prepustila basistu in bobnarju, pod odrom sta se zato razmetavala oba kitarista ter pevec. Skupina je zelo energično predstavljala prvenec Pandemonium, odigrala še Fuckin' Hostile od Pantere, a da bi si jih zapomnili, je bilo premalo. Hardcore/thrash godbo se rado sliši pri Soulfly, kar je tudi nekako vse. Sic pa so bili bolj približek Ektomorf, kar ne morem niti šteti kot negativno lastnost …
Podobno je bilo z Artas, ki so pustili oder le kitaristu zaradi back vokalov in bobnarju. Ostali so raje igrali pod odrom. No ja, če že ne spominja na Ektomorf, pa mora na tistih nešteto metalcore skupin. Edino, kar je bilo zanimivega, je bila priredba od raperja Coolia, Gangsta Paradise, ki je bila prav zabavna.
Igranje pod odrom za The Dying očitno ni bilo primerno, vendar sodeč po neštevilnem obisku je bilo izvedljivo. Pri The Dying je treba sprva opozoriti, da v skupini ne igrajo bivši člani Chimaire, temveč se je skupina prej imenovala Chimaera, vendar se je preimenovala, ker so jih prevečkrat zamenjali s Chimaira. Kakorkoli že, The Dying so kvalitetno predstavljali kombinacijo thrasha in melodičnega death metala. Enako kot prejšnji dve skupini so bili The Dying energični, vendar odziva publike ni bilo. Več ali manj se je fotografiralo ali pa snemalo.
Ostali so samo še Hatesphere. Upanja, da se bo dvorana napolnila, ni bilo. Tako so tudi Hatesphere igrali bolj majhnemu deležu občinstva. Ne glede na to, je treba priznati, da so fantje v boljši formi kot nazadnje v Novi Gorici. Album To The Nines je bil predstavljen v večini, kar je mogoče malce motilo, ker so prejšnji izdelki le bolj na nivoju. Pevec Jonathan Albrechsten je medtem občutno napredoval in se zelo dobro vključuje v skupino, pa tudi kontakt s publiko je pohvale vreden. V približno eni uri so Danci pokazali, da jim ne manjka energije, kaj šele da igrajo manjšemu deležu obiskovalcev. Skupini se je videlo, da uživa. Začela se je prava komedija. Basist Mixen Lindberg se je po nekaj komadih začel sprehajati pod odrom z basom in igral kar zajeten delež repertoarja. Medtem se je sprehodil še do šanka, hitro spil nekaj žganega in za tem prinesel še preostalim članom pijačo. Da ne bom govoril, kako je objemal vse obiskovalce po vrsti. Komedija je dosegla vrh, ko je še edini originalni član Peter Lyse Hansen malce nerodno stopil na odru in padel direktno na bobne. Medtem, ko je vsem šlo na smeh zaradi nezgode, je bobnar Dennis Buhl gledal prilično razočarano. No, podrti set bobnov se je hitro nastavilo nazaj in Buhl je še bolj neusmiljeno razbijal po njem. Medtem pa sta z odra skočila oba kitarista in basist, ki so pod odrom odigrali do konca zadnji komad.
Setlista Hatesphere: To The Nines, Even If It Kills Me, 500 Dead People, Deathtrip, Murderous Intent, Backstabber, Cloaked In Shit, The Slain, The Writings On The Wall, Clarity, The Coming Of Chaos, Disbeliever, Sickness Within, Oceans Of Blood.
Če potegnem črto čez vse, je koncert izpadel zelo dobro. Nihče ni deloval, da je naveličan od turneje, kaj šele, da se komu ne bi dalo igrati. Še dodaten plus si zaslužijo Hatesphere, zaradi katerih se je koncert zapustilo z velikim nasmeškom.

Primož