Paganfest 2008 (20.4.2008)

Nedeljski počitek in lenarjenje se ponavadi zdita najboljša izbira v najbolj zaspanem dnevu v tednu. A tokrat ni bilo tako. Po dobri uri vožje te toplo pozdravi največje štajersko mesto Graz. Za Slovence šokantna ura pričetka (17.00) se je izkazala za več kot primerna. K temu dodajte še lepo in toplo vreme, odštejte astronosmke cene »potrošnega materiala« in dobite paket, ki mu ni para.
Po suvereni in energični uverturi lokalnega avstrijskega folk banda, čigar imena ni bilo zaslediti nikjer, je z besedami: »If you know it or not, you'll be pagan when you leave!« polno dvorano pozdravil pevec nordijskih vikingov Týr. Njihov evropski del turneje se je odvijal (oz. se še vedno odvija) v spremenjeni postavi. Zaradi poškodbe bobnarja Karia Streymoya je vskočil dolgoletni poznavalec njihove glasbe Amon Djurhuus. Zasedba, ki v imenu nosi ime starega boga vojne in pravičnosti, je pričarala pravo vzdušje pred bitko in pripravila teren za Eluveitie – zagotovo ena od treh najboljših skupin, ki jih je sproducirala Švica, takoj za Gotthard in DJ Bobom. Z melodijami, ki ti zlezejo pod kožo in že mejijo na mainstreamovstvo, so vnesli svežino v hitro rastočo pagan metal sceno. S svojim tradicionalnim in avtentičnim celtic folk zvokom, ki se lepo prepleta z modernimi death metal riffi, zagotovljajo absolutno globino. Stil in scena nastopa sta izpiljeni do popolnosti. Godala, pihala, meni neznani instrumenti in tatuji v čast poganskim bogovom dajejo občutek pristnosti, ki v zavednem Slovencu sproži občutek nostalgije na nikoli doživete epske čase in bitke našega zadnjega pogana Črtomirja.
Veseljaško folk vzdušje, ki so ga za seboj pustili prej omenjeni, se je prelevilo v počasne ritme. Z ne preveč energičnim nastopom in neokusno okrvavljenimi obrazi Finci Moonsorrow niso uspeli prepričati ne mene ne občinstva. »Too slow and too true« nastopu se je pridružila še množična kadilska migracija. Ponovni zagon vzdušja v dvorani je z lahkoto uspel, zame kraljem nordijskih folk melodij in ritmov, Korpiklaanom. Pevec Jonne je z enournim prešernim nasmeškom ob spremljavi legendarnih komadov, ki so nekako postali himne folk metal scene, napolnil dvorano z neopisnim vzdušjem. Celoten »gozdni klan« je dajal občutek, da je najsrečnejši, ker sploh lahko igra in ker poleg tega lahko igra prav nam. Glave in lasje, ki butajo vate in kakšen na pol prazen plastičen kozarec piva v glavo sredi nabite dvorane, so tista pika na i, ki so kronale zame in za marsikoga vrhunec Paganfesta. Sredi koncerta so poskrbeli tudi za kratek, a za naše vratove še kako potreben premor z akustičnim bobnarskim intermezzom. Res fenomenalni nastop.
Agresija in mobilizacija množic za epsko borbo sta bili dve stvari, ki sta mi rojili po glavi, ko so na oder prišli headlinerji Ensiferum. S scenografijo in brutalnim nažiganjem so poskrbeli za majhen, a začuda ne nadležen mosh pit. Avstrijce je še posebej podžigal brutalni »Danke schUn!«, ki je spremljal skoraj vsak konec komada. Agresivnost vikinških bojevnikov Ensiferum je definitivno prestavljala dober zaključek Paganfesta.
Loki in Thor z druščino so bili vsekakor več kot zadovoljni.

Ekskluzivno za Paranoid: Ledinek