Slayer / Anthrax / Kvelertak

Ko se odpravijo Slayer na turnejo, je obisk njihovega koncerta obvezen. Slayer so legende thrash metala, so eden od »Big 4« bandov, so neke vrste pionirji in avtorji največjih klasik (komadov in albumov) v svetu metal glasbe. In zato je ogled njihovega koncerta obvezen? Nujen za vsakega metalca? Niti pod točko razno! Zame je bil obisk koncerta obvezen zato, ker me njihova glasba spremlja že kar nekaj časa in mi je tako rekoč zlezla pod kožo. Ko človek tako ali drugače odrašča z neko določeno glasbo ali bolje rečeno z nekim določenim bandom, je obisk takšnega koncerta neka povsem drugačna izkušnja kot recimo ogled skupine v živo, ki velja za legendarno ali kultno ali ki je človeku zgolj »cool«. Ko ti kakšen band predstavlja esenco določenega žanra, je poslušanje njegove glasbe zmeraj prijetna izkušnja, spremljanje glasbe v živo pa prav poseben dogodek, ki zmeraj presega vse druge, saj se poslušalec v tisti eni ali dveh urah počuti prav posebno, pa čeprav k celotnemu vzdušju prispeva bore malo.
Slayer se torej nahajajo na turneji po evropskih dvoranah, na srečo delovno aktivne populacije pa se je zasedba prav na soboto ustavila v dunajskem Gasometru, ki sem ga osebno obiskal prvič, zato bom na tem mestu nekaj besed posvetil še dvorani. Gasometer je kompleks štirih okroglo zgrajenih stavb, medtem ko se koncerti odvijajo v dvorani B. Velikost dvorane znaša 1.400 m² in ponuja dovolj prostora za 4200 obiskovalcev, s čemer leži po velikosti takoj za Wiener Stadthalle, največjo dunajsko dvorano, ki sprejme do 16.000 obiskovalcev. Gasometer je torej ravno dovolj velika dvorana, da se človek kaj kmalu izgubi v množici, medtem ko je dvonivojska razporeditev (parter in balkon) z eno skupno kadilnico ravno pravšnja, da se človek tudi v oddaljenem velemestu zaleti v tega in onega starega znanca, s katerim deli glasbene strasti. In takšnih nas iz Slovenije sploh ni bilo malo, saj sem se lahko pogovarjal slovensko bolj ali manj na vsakem koraku: v že omenjeni kadilnici, pri šanku (enem od mnogih) ali v prvih vrstah sem zmeraj znova slišal poznano govorico na znanih in neznanih obrazih.
In naj dodam še eno misel, ki me je večkrat spreletela tekom večera, preden se neposredno dotaknem koncertnega dogajanja. Slayer so daaaleč prevelik band za Slovenijo. Je že res, da so nas v preteklosti obiskali že najmanj dvakrat – v tej zvezi so mi starejši kolegi znali povedati, da so v devetdesetih nastopili skupaj z Machine Head, za njihov nastop v Tolminu na Metal Campu pa tako ali tako vsi vemo. Toda za njihov dvoranski nastop je Slovenija premala. To sicer ne pomeni, da nimamo ustreznih kapacitet, temveč dejstvo, da si Slayer pač zaslužijo več. Bolelo bi me namreč srce, če bi moral gledati Slayerje v na pol prazni Hali Tivoli, kakor me je bolelo srce, ko sem se med nastopom enih in edinih Iron Maiden na bežigrajskem stadionu oziral nazaj v praznino drugega dela stadiona. Prepričan sem namreč, da Slayer tudi v družbi Anthrax ne bi napolnili večje dvorane, kar pa ne pomeni, da so jo Avstrijci v soboto napolnili sami. Kot sem že omenil, smo bili pri tem številčno močno soudeležni Slovenci, poleg nas pa še mnogi Čehi in Hrvati in zagotovo še kdo, katerega jezika pa moje uho ni ujelo, zato naj ostane neimenovan.
No, pa sem se končno dokopal do prvega banda. Tako kot morda nemalokateri bralec, ki se je moral prebijati do te točke mojega pisanja, sem tudi sam nestrpno bral kilometre s prometnih tabel ob avtocesti, ki so se prepočasi približevali točki nič oziroma znaku »Dunaj«. Zaradi (pre)številnih postankov za domače pivo se je naše potovanje s parkirišča v Mariboru do mesta zločina na Dunaju razvleklo na skorajda štiri ure, medtem ko je vožnja sama trajala maksimalno dve uri in pol. Začetek nastopa Norvežanov sem tako zamudil, dejansko sem ujel samo tri ali štiri komade, s katerimi sem počasi zajahal koncertno vzdušje, ki je do takrat že odneslo dobro napolnjen Gasometer. Za razliko od nastopa v Ljubljani, kjer je šesterica iz Norveške nastopila en dan prej kot headliner, so imeli na Dunaju na voljo le 45 minut, ki pa bi jih strnjeno opisal kot energičen, melodičen in poskočen presek diskografije, ki po osmih letih delovanj obsega dva studijska albuma, medtem ko je mednarodni uspeh zasedbe daleč nad opisanim.
Druga skupina večera je bila še ena izmed »Big 4«. Veliki Anthrax. Podcenjeni ali ne, kakovostni ali ne, ne vem. Vem samo, da me nikoli niso pritegnili, da dejansko nikoli niso križali moje poti, v soboto pa sem še dodatno ugotovil, da me dejansko tudi ne bi zanimali. Zakaj? Imam rad thrash metal. Sicer sem dokaj izbirčen in dejansko poslušam samo par bandov, a zvrst mi ni tuja. Še bolj zbirčen sem pri heavy metalu, kjer sem omejen na že omenjene Iron Maiden. Toda kombinacije thrash ruženja, divjanja in brutaliziranja z visokim petjem Joeyja Belladonne pa nikakor ne zmorem prebaviti. Na tem mestu se opravičujem vsem dolgoletnim fanom zasedbe, ki bi se ob tej izjavi morebiti počutili užaljene, vendar se v glasbi nikoli nisem pretvarjal in se tudi tokrat ne bom. V slogu ljudskega pregovora, da se o okusih ne da kregati, ostanimo prijatelji še naprej. Za zaključek morda še ena misel, za katero se tudi opravičujem že v naprej: Anthrax so mi bili dosti bolj všeč kot Dave Mustaine in njegov tenor pred nekaj leti v Zagrebu.
Setlista Anthrax: Caught in a Mosh, Got the Time (Joe Jackson cover), Madhouse, Antisocial (Trust cover), Evil Twin, Fight 'Em 'Til You Can't, Indians, March of S.O.D. (Stormtroopers of Death cover), In the End, Among the Living.

Medtem ko so priprave odra med nastopom Kvelertak in Anthrax minile zelo hitro, v skromnih petnajstih minutah, smo na Slayer čakali zelo dolgo, glede na poznano nestrpnost, ki je hujša kot v čakalnici pri izbranem zdravniku, pa sploh predolgo. Da se je vse skupaj še toliko bolj vleklo, smo namesto opazovanja roadijev pri svojem delu opazovali belo zaveso, ki je vsake toliko odkrila le kakšno naprepoznavno senco. Nakar skorajda točno ob desetih ugasnejo luči in zazveni intro Delusions of Saviour z aktualnega albuma Repentless. Kdor je predhodno na spletu poiskal setlisto, je že vedel, kaj ga čaka, in sicer prvi napad z nove plošče, ki nosi isto ime. Nato so sledili različni komadi iz bandove nedavne in davne zgodovine, kamor bi lahko človek spakiral še marsikateri komad, vendar od thrash metal zasedbe, katere člani štejejo enainpetdeset oziroma štiriinpetdeset let pač ne moremo pričakovati triurnega udejstvovanja na odru. Konec koncev je band ponudil kar dvajset komadov, kar je na koncu zneslo dobrih sto minut glasbe, s čimer so Araya, King, Holt in Bostaph dali dovolj od sebe. Je pa kvartet poleg Repentless in When the Stillness Comes z aktualnega albuma v izredno svetli luči predstavil še Implode, komad, ki se je dodobra zlil z drugimi predstavljenimi vižami.
Po drugi strani pa je tudi vprašanje, koliko brutaliziranja je publika, ki je v povprečju štela trideset let ali več, sploh zmožna aktivno prebaviti. Sicer sem glasen zagovornik tega, da mora dober koncert trajati vsaj okoli uro in pol, medtem ko s triurnimi nastopi tudi ni treba pretiravati. Glede na videno in občuteno – ja, res je, prvič sem se udeležil moshpita na Slayerjevem koncertu, kjer me je presenetila mladenka v pajkicah z zebrastim vzorcem, ki se je potiskala in ruvala bolj kot večina dedov – bi po mojih skromnih ocenah publika zagotovo aktivno vzdržala še kakšnih trideset minut, kajti prve znake utrujenosti in izčrpanosti je bilo mogoče že marsikomu prebrati z obraza, ko so se Slayer po štirih urah dolgem koncertnem večeru vrnili na oder in udarili še z zadnjimi tremi klasikami.
Da zaključim: ne bom rekel »Slayer, se vidimo prihodnjič!«, temveč »Slayer, se zagotovo še vidimo!« Nisem pa prepričan, če se z mojo napovedjo strinjajo vsi člani naše male posadke, ki se je na Dunaj odpravila pod vodstvom FestRide, ki mu je poveljeval Tomaž, saj se z Dunaja nismo vrnili samo bogatejši za eno koncertno izkušnjo in nekaterimi kosi mnogo predragega svežega merchandisea, temveč tudi z dvojnim zlomom noge. Z več vidikov nepozabno!
Setlista Slayer: Intro, Repentless, Postmortem, Hate Worldwide, Disciple, God Send Death, War Ensemble, When the Stillness Comes, Vices, Mandatory Suicide, Chemical Warfare, Die by the Sword, Black Magic, Implode, Seasons in the Abyss, Hell Awaits, Dead Skin Mask, World Painted Blood, South of Heaven, Raining Blood, Angel of Death.