The Rainmakers

Pri nas so Iron Median, v tujini je nešteto Iron Maiden tribute bandov, že sosednja Italija jih premore cel kup. Eni izmed njih, The Rainmakers, so v soboto 17. novembra obiskali ljubljanski Klub Gromka na Metelkovi. Zelo pozna napoved dogodka v metalsko pestrem vikendu je bila glavni razlog za razmeroma slab obisk, ki je v takšnih primerih običajno dosti boljši.
Dolgo čakanje na začetek nastopa in precej klavrno vzdušje v klubu, kjer so prisotni zdolgočaseno posedali na stolih, nista obetala nič kaj dobrega, a večer je na koncu le izpadel bolje, kot je kazalo. Za to pa so v največji meri zaslužne štiri goreče obiskovalke, ki so frontmanu banda priredile nepozaben večer, ostalim prisotnim pa obilo zabave. Več o tem kasneje, najprej nekaj o nastopajočih. Koncert The Rainmakers je bil neprimerljiv s pravim malim spektaklom, ki so ga maja v sosednjem Channel Zero uprizorili Iron Median. Namesto vzdušjega pravega Maiden koncerta so bili The Rainmakers deležni precej bolj skromnega, zadržanega odziva, tudi izvedba s strani banda pa ni bila tako prepričljiva. Instrumentalna sekcija je bila kar na nivoju, predvsem basist je odlično zadel Harrisa. Nekaj fušanja je seveda bilo, eden izmed kitaristov pa je imel nemalo težav z uglasitvijo in tudi iz zvočnikov je od njega prihajal precej spremenljiv zvok; včasih se ga skoraj ni slišalo, včasih je preglasil vse ostale. Ostane pa še osrednja figura sobotnega večera, vokalist Sax. Prvi odpeti verzi so pomenili manjši šok za naša ušesa, ki pa so se na njegovo višino sčasoma le privadila. Njegov vokal je precej višji kot Dickinsonov v mladih letih, na trenutke tudi cvileč. Poglavje zase pa je njegova izgovorjava, angleščina z daleč najbolj italijanskim naglasom, kar sem jih slišal do sedaj. Fant pač obvlada le par angleščih besed (scream for me, thank you, you're great), zato drugače niti ne more biti. Včasih se je malo izgubil v besedilih, kakšni verzi so izpadli precej zabavno, a na »krivce« za to je že sam pokazal med koncertom. »It's your fault« (povedano po sugestijah kitarista) je presenečen in malce v zadregi pokazal na že prej omenjene štiri goreče fanice, ki so mu slekle majico. Kaj podobnega se verjetno na nastopih dogaja The Chippendalsom, a ti se slačijo sami, medtem ko se Sax ni. Mogoče so oboževalke njegovo ime razumele kot Sex in so bili zato tako razgrete. Na srečo se hlač niso lotile, drugače pa je bil Sax brez moči proti štirim parom rok. Najbolj zabavno pa je bilo gledati, kako vseh pet poplesava in raja skupaj v krogu. Kaj takega ne doživiš nikjer, da bi nastopajoči tako rajal s publiko. Naslednja »atrakcija« koncerta pa je bil starejši »zadetek« (s spremljevalko in psom), verjetno stalni obiskovalec kluba, ki se je naključno znašel na koncertu in (čeprav včasih nadležno) s plesnimi vložki, grimasami in iskanjem samega sebe skrbel za dodatno zabavo.
Še beseda, dve o repertoarju. Prva slaba ura in pol je minila v preigravanju starih Maiden klasik do vključno Powerslave albuma, v drugem delu pa je bilo več materiala s kasnejših albumov. Igrali naj bi tudi komade z zadnjega albuma (Different World), a so jih nekaj izpustili in vmes odžagali thrasherski set Metallice in Megadeth. To jim je s kitaristom na vokalu šlo tudi bolje od rok. A v drugem delu je bilo obiskovalcev še manj; odmor je bil namreč izpeljan tako neposrečeno, da je del publike mislil, da je koncerta konec in odšel. Nekaj več ljudi se je ponovno nabralo, ko so prenehali pobirati vstopnino. Takrat se je tudi vzdušje zboljšalo in zdelo se je, kot da band lahko nadaljujejo do onemoglosti. Ko so okoli druge ure v drugo zaigrali Aces High, je bilo za nas dovolj.
Set lista The Rainmakers: Aces High, 2 Minutes To Midnight, The Trooper, Revelations, Flight Of Icarus, The Rime Of The Ancient Mariner, Powerslave, Transylvania, Children Of The Damned, Phantom Of The Opera, 22 Accacia Avenue, The Number Of The Beast, Hallowed Be Thy Name, Iron Maiden, Run To The Hills, Running Free, Wicker Man, Wratchchild, Wasted Years, The Clairvoyant, Seek And Destroy, Smyphony Of Destruction, Skin O' My Teeth, For Whom The Bell Tolls, The Evil That Men Do.