Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

31. 8. 2020

Trnovfest: Armaroth / Carnifliate / Ensanguinate / Sakrabolt

CSK France Prešeren, Ljubljana / 28. 8. 2020

Po ljubljanski mestni četrti Trnovo poimenovan Trnovfest je festival, ki se je letos avgusta tradicionalno odvijal že 29-ič na isti lokaciji, in sicer pred in v prostorih KUD CSK France Prešeren oziroma KUD Trnfest. Kot vsako leto je tudi letos ponujal program bogat nabor predstav in koncertov raznoraznih glasbenih skupin različnih žanrov, metalci pa smo na svoj račun prišli minuli petek, ko so nastopile štiri glasbene skupine. Najprej se je na dvorišču CSKFP odvijal koncert skupin Sakrabolt in Ensanguinate, ki je bil za vse udeležence zastonj, kasneje pa smo se selili v dvorano, kjer so ružili Carnifliate in Armaroth. Za nastop slednjih skupin pa je bilo treba odšteti 6 ali 7 evrov vstopnine, odvisno od tega, koliko časa pred dogodkom ste se odločili za nakup, poleg vstopnine pa ste lahko bandoma prispevali še kulturni evro v višini 1 evra. Zunanji koncert je bil napovedan za ob 20. uri, notranji za ob 22.30, v obeh primerih pa je prišlo do manjšega zamika.

Prvi so nastopili Sakrabolt. Gre za hardcore band iz Kranja, ki se je rodil januarja letos, peterica pa po lastnih besedah ustvarja energično, kaotično in groovy glasbo v stilu newyorškega hardcora. Če so informacije na bandovem Facebook profilu točne, potem je bil to njihov drugi nastop sploh. Toda začetniška trema ali nerodno in zadržano postopanje po odru sta bandu očitno že po naravi tuja, kajti Kranjčani so od prvega udarca po instrumentih imeli vse vajeti v svojih rokah, ponudili pa so dejansko izredno energičen nastop, med katerim sta se publika in band mešala pod odrom in na njem. Videlo se je, da so fantje s seboj v podporo pripeljali kar dosti svojih kolegov, ki so pod odrom uprizorili nepozaben žur. V tem oziru naj samo omenim crowd surfing kitarista med izvajanjem komada. Noro! Vsekakor band, ki ga priporočam v ogled vsem ljubiteljem hardcora, čeprav osebno z njihovo glasbo nisem ravno prišel na svoj račun. Deloma zaradi generičnih ritmov, deloma pa zaradi slabše ozvočene kitare, zaradi česar ravno tistih zanimivejših delov kot nepoznavalec njihove glasbe v živo nisem dobro prepoznal.

Slabši zvok je spremljal tudi death metalce Ensanguinate. Tudi pri njih gre za novopečeni band, le da njegovi člani izkazujejo konkretnejšo kilometrino na slovenski metal sceni, saj so nam ti poznani po svojem delovanju v naslednjih bandih (po abecednem vrstnem redu): Armaroth, BattleX, Eruption, Hellsword, Panikk in Sober Assault. In kaj druži to pestro mešanico metalcev? Njihova ljubezen do zgodnjega death metala v slogu Possessed in Morbid Angel, ki so nam ga – kot Sakrabolt pred njimi – predstavili z nastopom, ki je obsegal vsega sedem komadov. Na vokalih je Andrej Čuk (ex-Eruption), ki je posamezne komade povezoval s krajšimi in nekoliko daljšimi nagovori ter maničnimi pogledi, s čimer je skušal ustvariti nekoliko bolj zlovešče vzdušje, ki pa je bilo nekaj povsem drugega v primerjavi z veselico, kakršni smo bili priča s prvim bandom. Zasedba je zagotovo dosegla svoje, kajti tudi med njihovim nastopom se je našlo nemalo posameznikov tik pred odrom, ki so energično spremljali pojmovanje starošolskega death metala v izvedbi Ensanguinate, ki je mestoma začinjen z nemalokatero melodijo, ne manjkajo pa mu niti solaže. Te so v mojih ušesih sicer zvenele relativno prazno, drugače pa so možakarji ponudili kar nekaj zanimivih riffov in s tem solidno promovirali svoj demo Entranced by Decay.

Kot že rečeno, smo se po drugem bandu selili v dvorano. Sicer še zdaleč ne vsi in ne še takoj, kajti tam je bilo še treba pripraviti nekaj stvari, da so velenjski Carnifliate lahko dejansko zaružili. Možakarji imajo za seboj dva albuma, in sicer prvenec Slaughterlust in njegovega naslednika Disgusting Festivities, z njihovim nastopom pa smo zaplavali v dosti bolj sodobne death metal vode, čeprav Velenjčani še zdaleč niso samo to. Ti so s svojim drugim albumom stopili v svet slamming deathcore metala, kar je v praksi pomenilo poplavo breakdownov in s pig screamom začinjeno vokalno udejstvovanje, medtem ko se njihov prvenec močneje drži korenin klasičnega death metala. No, med njihovim nastopom smo podobno kot nazadnje v Mariboru, ko so nastopili kot prvi predvozači velikih Suffocation, bili postreženi z menijem, ki je obsegal oba albuma. V Ljubljani je band tokrat najprej zaigral prvo polovico Disgusting Festivities, vmes vrinil dva komada s prvenca in nato zaigral še drugo polovico albuma. A publika se dejansko ni ozirala na to, kateri komad je s katerega albuma, norišnica iz zunanjosti se je uspešno prenesla v notranjost, le zrak je bil manj prijeten.

Kot zadnji nastopajoči oziroma zame prvi razlog za obisk koncerta – in s tem kot češnja na vrhu smetane – so nas napadli Armaroth. Peterica iz Kranja meša death metal in deathcore s psihedeličnimi melodijami in clean vokali, ki odlično popestrijo in razbijejo na breakdownih osnovan ritem. Podobno kot pred karanteno oziroma korona krizo na festivalu Deri po Brešcah je band tudi tokrat vse karte stavil na svoj edini album, in sicer Zenith. S tega smo menda slišali skoraj vse komade, med njimi tudi šamanskega Mindful & Questioning in balado I Worship the Universe. Kljub pozni uri in konstantni aktivnosti publika ni kazala pravih znakov utrujenosti, dejansko se je nekaj osebkov še konkretno trudilo, da bi pod odrom poleg klasičnega moshanja uprizorili tudi wall of death, a ta nekako ni želel uspeti. Armaroth so še enkrat več, tako kot tudi vsi ostali bandi pred njimi, dokazali, da so odlično naoljena death metal mašina, ki ima slovenski (morda kmalu tudi širše evropski) publiki še dosti za ponuditi. Upam, da bo band to svojo ponudbo kmalu razširil tudi z novimi studijskimi komadi, saj sem bil ob pogledu na mizo z merchandisom nekoliko razočaran, da me tam ni čakal kakšen nov plošček. A pustimo času čas, saj band že ve, kaj hoče in ob katerem času. In da pri tem ne pozablja na svoje korenine, je ponovno dokazal s komadom Cell That We Bleed In s polvečerca False Vision, ki je pomenil zaključek njihovega koncerta in nastopov v živo na ta večer. Sledil je še after party do 5-ih zjutraj, ki pa ga nisem več videl.

In da povzamem: korona ima očitno tudi pozitivne posledice za sceno, kajti dvomim, da bi opisani štirje bandi sicer imeli tako množično in seveda tudi energije polno podporo. In še ena pozitivna posledica, ki mi že nekaj časa roji po glavi: slovenski poslušalci imamo zdaj več opcij, da svoje proste kapacitete namenimo odkrivanju in podpiranju prav domače scene, kar je pa vsaj za domače glasbenike velika prednost.

SORODNE VSEBINE:
25. 5. 2022Kadilnica of Death Fest / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj