Ime intervjuvanca: Sašo Simić
Ime organizacije/društva: Društvo za razvoj in promocijo subkulture Železni aktivizem
Lokacija delovanja: VelenYeah
Glasbena zvrst/žanr: metal
Kontaktna e-pošta: zelezniaktivizem@gmail.com
Facebook: https://www.facebook.com/zelezniaktivizem/
Člani društva: Urša Verdev, Grega Cestnik, Rok Tepeš in Sašo Simić.
TINA: Kdaj in kako si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?
SALE: Z organizacijo sem se začel ukvarjati konec leta 2014. Vse skupaj se je začelo z opažanjem upadanja metal koncertov oziroma ponavljanja teh.
TINA: Kako se je vse skupaj nadaljevalo po tvojem prvem koncertu?
SALE: Naš prvi koncert je bil 7. novembra 2014 z Noctiferio in Dickless Tracy, vendar je bil ta paket že organiziran s strani eMCe placa. Mi smo ga z ustanovitvijo društva samo prevzeli in izpeljali. Po tem koncertu smo pa dobili vajeti v svoje roke in začeli sami od začetka do konca z organizacijo, tako da se je vse skupaj nadaljevalo s totalnim navdušenjem in ambicioznimi cilji.
TINA: Kdo je ustanovil društvo in kako je prišlo do imena Železni Aktivizem? Ima ime kakšen poseben pomen?
SALE: Z Gregom sva večkrat debatirala, kaj bi lahko naredila več, da zopet obudimo oziroma malo poživimo metal sceno pri nas. Po večkratnih ponavljajočih pogovorih sva se odločila narediti korak naprej in stopiti do Mateja Voglarja, takratnega vodje programa v placu, ki sva mu omenila najino vizijo. To je sprejel in podprl z velikim veseljem, saj bi tako tudi njemu olajšala delo. No, po nekaj mentorskih nasvetih se je že začela rojevati ideja o društvu …
Tudi ime sva skuhala skupaj z Gregom. Nekako sva se vrtela okoli tega, da bi ime izdajalo naš namen. Tako je Grega podal idejo, da bi se imenovali Kriza. To bi nekako nagovarjalo, da je scena pri nas malo zaškripala, ampak meni ni bilo ime čisto všeč. Razmišljala sva naprej in predlagal sem, da bi bili Metal Aktivizem, saj si prizadevamo zopet dvigniti sceno pri nas in priti na radar koncertov, ki jih ljudje hočejo obiskati. No, to ime je bilo pa Gregu čisto preveč »basic« in zato je predlagal, da bi potem takem bili Železni Aktivizem. Et voilaa.
TINA: Lahko na kratko opišeš ekipo, s katero sodeluješ?
SALE: Urša skrbi za izdelavo promo materiala. Rok in Grega skrbita, da je koncert izpeljan tako, kot mora biti. Vsi skupaj pa seveda prispevamo z idejami za bande, imena eventov itd.
TINA: Večina slovenskih metalcev pozna Železni Aktivizem po organizaciji uradnih Metaldays in Winter Days Of Metal koncertov. Pripeljati v Velenje imeni, kot sta Rotting Christ in Hate, je zagotovo velik uspeh. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Ali nam lahko zaupaš, kdo ima vodilno nit pri izbiri bandov pri teh dogodkih?
SALE: Fuck yeah! Bi me morala videti, ko sem dobil nazaj odgovor, da so pripravljeni za sodelovanje. Sploh od Sakisa. Vesolje veselja. Glede na to, da sem vložil največ truda in švica v delovanje društva, imam jaz vodilno nit. Ko gre za bande, kot sta Rotting Christ in Hate ter ostale večje skupine, se držim preprostega mota: »Saj nimamo kaj zgubiti!« Tako kontaktiram managerje, včasih tudi direktno band. No, če je band pripravljen sodelovati – in ko dorečemo osnovne stvari, stopim do partnerjev in vprašam/prosim za sodelovanje.
TINA: No, če bi le več organizatorjev imelo »jajca«, bi verjetno imeli še več bandov takšnega kova pri nas. You win some, you lose some, kot bi rekel Lemmy. Delujete samo v Velenju ali še kje drugje?
SALE: Samo v Velenju, ampak že več let študiramo o sodelovanju z drugimi društvi, nekaj se celo že dogovarjamo. Ideje so, želja je. Bomo videli.
TINA: Če me spomin ne vara, ste nekajkrat v sklopu vašega društva ponujali tudi prevoze na večje dogodke v Sloveniji. Organizacija takšnih prevozov zna včasih pripeljati tudi do finančne izgube. Kako ste se tega lotili vi? Osebni avtomobili, najem kombija?
SALE: Res je. Odvisno od koncerta oziroma prijav ljudi. Imeli smo tudi že velik avtobus, večkrat pa kombi. Vedno smo dali minimalno možno ceno, tako da smo še sami prispevali isti delež kot prijavljene osebe. Zaradi last minute odpovedovanja smo morali člani potem še več plačati, ker se nam nekako ni zdelo pošteno povečati ceno dan prej ali celo na dan odhoda. Zaradi takšnih stvari ti tudi malo volje pobere in se ti enostavno ne ljubi več ukvarjati s tem. Jebiga.
TINA: Ja, tudi takšno stvar sem doživela nedolgo nazaj, ko se je za dvodnevni dogodek pri nas organiziral prevoz – saj veš, sva se videla tam. No, prijavili pa so se menda trije. Kot praviš – jebiga. Kakšna je tvoja vloga znotraj vaše ekipe?
SALE: Moja naloga je, da razmišljam o koncertih, ki jih želimo in kdaj jih želimo izpeljati. Posledično dogovarjanje z direktorjem kluba eMCe plac glede datumov, želja, sofinanciranja itd. Podobno še s člani Šaleškega študentskega kluba. Dogovarjanje za Official warm upe, Vratolom, skratka teženje folku, teženje is my business and the business is good, kind of.
TINA: Ponovno podobna replika – če bi le več ljudi težilo pravim ljudem (hehe). Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne maraš?
SALE: Sazas, itak.
TINA: Kaj pa organizacija festivala? Zadnjih nekaj let organizirate Vratolom, ki poteka ob Škalskem jezeru. Kakšne izkušnje vam je prineslo organiziranje večjega dogodka? Ali se vam že dogaja, da vam pišejo bandi, ki želijo nastopiti na dotičnem dogodku?
SALE: To je pa en mal drugač od klubske zadeve, ja. Pri festivalih na odprtem moraš pa res na vse študirati, saj začneš iz nič. V klubih imaš šank, oder, ozvočenje itd., zunaj pa moraš misliti na to, kaj vse potrebuješ za postavitev prizorišča, kdo ga bo montiral in kasneje demontiral. Tehnično ekipo je treba sestaviti, nekdo mora čez noč čuvati prizorišče, tukaj je še čistilna ekipa. Skoordinirati je treba potek dela, pridobiti vsa dovoljenja in šele nato začneš s tem klasičnim delom, kot je line-up itd. Tako da ja, z Vratolomom smo dobili nekakšen vpogled v organizacijo festivalov.
Ja, tu pa tam se najde kakšen band, ki napiše mail. Sicer bolj pišejo za warm upe (sklepam, da zaradi imena), ampak se tudi najde kakšen za Vratolom, ja.
TINA: Če ostaneva še malo pri Vratolomu. Prva edicija tega je bila leta 2015 in vse do 2018 je šlo za enodnevni festival. Zadnji 2 leti pa ste dogajanje razširili na 2 dneva. Če grem od začetka in te prvo vprašam o tehničnem kadru, postavitvi in opremi prizorišča. Kako ste se lotili zadeve, kje ste dobili ljudi, se pravi resne ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati? Verjetno so bili tukaj potrebni tudi dogovori z občino ipd. Ali ste imeli pred tem določen budget, s katerim ste lahko razpolagali?
SALE: Prvo edicijo smo bili bolj kot ne sami. Mislim, da nas je 5 komadov delalo vse in smo hitro ugotovili, da naslednje leto ne bo moglo biti tako. Zato smo v naslednjem letu oziroma 2017, saj je bil festival leta 2016 izveden v placu, kontaktirali prostovoljce iz Udarnik MC Velenje, ki so nam z veseljem pristopili na pomoč. Bilo je dosti lažje, vendar še vedno precej naporno, saj je bila ekipa neizkušena, in kadar povežeš prostovoljstvo in fizično delo, rezultat ni vedno najboljši. (hehe)
Ne me razumeti narobe, vsaka pomoč je več kot dobrodošla in še enkrat jim hvala. Ampak če imaš tehnično ekipo, ki je že ulaufana in točno ve, kako in kaj, je dosti lažje. No, ko smo podaljšali festival v celoten vikend, sem pristopil do takratnega predsednika ŠŠK-ja in ga prosil za financiranje tehnične ekipe. Nato sem kontaktiral par kolegov, ki so že imeli izkušnje s tem, in od takrat z večino še vedno sodelujemo. Res dosti pomeni, če imaš ekipo z izkušnjami, ki je že ulaufana in točno ve, kako in kaj. Če imaš dobrega tehničnega vodjo, je svet lažji v takšnih primerih. Hvala, Puška!
Budget, ki ga imamo, je seveda z razpisov in iz lastnih prispevkov, kar pomeni, da ga ni ravno veliko, zato je tudi veliko prošenj za pomoč pri eMCe-ju in ŠŠK.ju. Seveda se še vedno vključujejo nekateri člani Udarnika MC Velenje, ki smo jim neizmerno hvaležni!!
TINA: Po treh enodnevnih edicijah ste se odločili za podaljšanje v celoten vikend. Že od prvega Vratoloma ste imeli zraven tudi vsaj en tuj band in dodatne popestritve za obiskovalce. Nekajkrat pa žal tudi slabo vreme. Ali na festivalu v prihodnosti vidiš tudi še večje skupine, ki bi posledično najverjetneje prinesle povišanje cene vstopnice, a morda tudi več tujih obiskovalcev?
SALE: Ja, zadnja tri leta imamo vedno en dan deževen. Ravno toliko, da odžene nekaj ljudi, ampak kaj češ… To je ta »gamblerska« zadeva pri festivalih, pri kateri nimaš moči.
Naš plan je, da Vratolom ostane takšen kot je. »DIY« stil festivala, ki pričara tisti domači filing, pa čeprav ga prvič obiščeš, in kjer se vsi med seboj poznamo. Glede bandov bomo seveda vedno poskušali dobiti enega ali dva dobra headlinerja, ampak v stilu, da se cena zaradi tega ne poveča drastično.
Bi pa zelo rad, da imamo enkrat edicijo Vratoloma, kjer bo velik oder in band v stilu, ne vem, Rotting Christ ali kaj podobnega. Že zaradi nove izkušnje in ker je prizorišče res »fokin amazing« in bi bilo enostavno super. Rad bi videl letni kino nabit z metalci.
TINA: Kaj te pa pri tem delu najbolj veseli?
SALE: Najbolj me veseli, ko vidim, da folk uživa, ko ima tisti »fuck yeah« izraz na obrazu, oziroma ko ti bandi ali pa tudi obiskovalec reče »svaka čast, zakon je blo«. No, takrat si sam rečeš: »Fuck yeah!«
TINA: Seveda, če so obiskovalci zadovoljni, je verjetno to še pomembnejši dejavnik kot pa zadovoljstvo bandov. Ali pri skupinah, s katerimi sodelujete, kar koli pogrešaš?
SALE: Mogoče resnost pri dogovoru glede tonskih in odpisovanje na vsa vprašanja, ki jim jih postaviš pred koncertom. Ne vem, skoraj vsak band moram neko stvar večkrat vprašat, ker enostavno ne odgovorijo v celoti na mail, ki jim ga pošlješ. Ampak ok, slednje ni nek problem.(hehe)
TINA: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
SALE: Kako so lahko nekateri bandi tako humani in skromni, hkrati pa, kako so lahko nekateri tako vzvišeni in požrešni. To govorim tako za večje kot za manjše zasedbe, tuje in domače.
TINA: Kako že pravi slovenski pregovor? Požrešnost jih več pogubi, kakor kuga, lakota in meč. Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?
SALE: Itak. In to lokalni in domači band. Smešno je to, ker bandi vedo, kakšna je situacija pri nas in kako potekajo stvari, potem pa dobiš tak hospitality rider, da ja, no words.
TINA: No, spet bi lahko poiskala kakšen pregovor za veliko domačih zasedb. Imaš na področju organiziranja koncertov kakšne konkretne razvojne cilje za prihodnost?
SALE: Predvsem bi radi, da dvignemo Vratolom na nivo, da bo ljudem na koncertnem koledarju vsako leto.
TINA: Menim, da velenjski eMCe spada med boljša koncertna prizorišča v Sloveniji. Tako glede organizacije, ponudbe, lokacije in obiska. Brez težav se postavi ob bok ljubljanski sceni. Kakšno je pa vaše mnenje oziroma kakšni so vaši splošni občutki do sedaj?
SALE: eMCe je najjači! Res imamo dobro ozvočenje in dober light show. Za light show si upam reči, da najboljšega!
Glede obiska pa se mi zdi, sodeč po zadnjih nekaj koncertih, da ni dosti ljudi, ki si misli enako kot midva. Ne vem, a se folku res ne ljubi več kot 30 km peljat in so koncerti zato dobro obiskani samo v Ljubljani in okolici, saj je ta del najbolj poseljen z metalci, ali kaj točno odvrača ljudi do obiska placa zadnje čase. Sam ne vzamem prevoz za izgovor. Če si res želiš obiskati koncert oziroma podpreti sceno, se že organiziraš in kreneš. Kjer je volja, je pot, ane?
TINA: Absolutno se spet strinjam. Bom pa rekla samo to: upam, da se bodo ljudje v tem času, predvsem ob pogledu na naš prečrtani napovednik, začeli zavedati, kaj vse so izgubili. Morda bodo ob ponovnem »odprtju« koncertov tako bolj hvaležni za vse dogodke, ki so organizirani pri nas, in ne bom več slišala besed »nč pametnga ne dogaja«.
TINA: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rad predstavil velenjski publiki?
SALE: Načrtovali smo black metalce 1914, smo se že dogovarjali, vendar je to splavalo po vodi, saj so jih kasneje najavili za Metaldays. Drugače jih je pa kar nekaj, ja. Mogoče bi izpostavil Misantropic, Slander in BirdFlesh, saj se s temi tremi bandi že več let dogovarjamo, ampak se nekako nikakor ne ujamemo zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin. One day!
TINA: Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
SALE: Priporočal bi, da si sestavijo tehnični rider in da vse zadeve vnaprej povejo, da poteka na tonskih vse čim bolj gladko. Seveda tu zraven spada, da ne zamujajo. Drugače pa nč bat, sam žgat!
TINA: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z Železnim Aktivizmom?
SALE: Skupina mora biti vsaj enemu iz društva všeč. Saj delamo koncerte bolj za dušo, kot temu to pravimo.
TINA: Kaj pripravljaš z ekipo v bližnji prihodnosti? Bi želel kar koli izpostaviti?
SALE: Letos smo že v osnovi imeli v planu speljati kakšen koncert manj kot po navadi, a nastala situacija nam je prekrižala še te načrte. Odpovedati smo morali MetalDays warm up s Critical Mess, Sperm of Mankind in Sober Assault, Vratolom in WDOM warm up pa sta še pod vprašajem. Ampak kakor kaže, bo mogoče organiziran samo WDOM warm up, za katerega objavimo informacije še naknadno.
Letos poteka tudi 5. obletnica smrti RnR boga Lemmyja in v ta namen delamo na majhnem presenečenju, ki bi bil izpeljan na njegov rojstni dan, in sicer 24. decembra.
Za konec bi se pa rad zahvalil v imenu našega kolektiva tebi in celotni Paranoid ekipi, Mateju, eMCe placu, Šaleškemu študentskemu klubu, MC udarnik Velenje, MOV in skratka vsem, ki ste. nam na kakršen koli način pripomogli pri rasti in uresničevanju naših sanj. Še na mnoga!!
Naj živi in se razvija ŽA metal mania, lejga!
