Conventus Cerris so mlad štajerski melodični black/death metal, čeprav so njegovi člani vse kaj drugega kot mladi. No, zagotovo so ostali mladi po duši in srcu, saj še zmeraj delajo glasbo zaradi glasbe same, se pravi kot nekakšni mulci, ki so nedavno prvič prijeli glasbene instrumente v roko. Toda David, Jure, Milko in Oliver, s katerim sva govorila o nastanku zasedbe in predvsem njihovem prvencu ter nekaj besed namenila tudi trenutni situaciji, so stari mački na sceni, ki so predhodno delovali v žanrsko različnih bandih. Zakaj in kako so se znašli v skupnem glasbenem projektu, ki v njihovem primeru ne more biti več nič drugega kot samo še hobi, pa boste izvedeli v današnjem intervjuju.
DEJAN: Od šestih so trije člani gotične metal zasedbe Sabaium v svojo družbo povabili tebe in skupaj ste ustanovili melodično black/death metal zasedbo Conventus Cerris. Glede na zelo redke aktivnosti zadnjih let to potem pomeni, da Sabaium ni več?
OLIVER: Glede Sabaium težko rečem, kaj bo prinesla prihodnost. Po pogovoru z njimi uradno niso prenehali z delovanjem. Po izdaji albuma Perfect Shadow niso imeli niti enega koncerta, zato mislim, da so publiki dolžni, da slišijo kaj s tega albuma. Morda pa bo kaj za katero njihovo obletnico.
DEJAN: Hvala za tole informacijo. Bi lahko zdaj na kratko opisal, kako je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi nove zasedbe in kdo jo sestavlja?
OLIVER: Conventus Cerris je sprva bil mišljen kot nekakšen stranski projekt in pravzaprav nismo vedeli, kaj se bo iz tega razvilo. Z Juretom sva se že pred leti pogovarjala, da bi morala spet sodelovati, kot pri skupini To Hate, le da tega ne bi nadaljevala, temveč ustvarila nekaj novega. Vendar sem jaz potem postal drugič očka in nekako nisem našel pravega časa in motivacije. Potem se je zgodila ta pavza s Sabaium, tako da so Jure Vandur, David Kupčič in Milko Kraner začeli s pisanjem prvih dveh pesmi. Jure mi je poslal pesmi in rekel, da naj naredim bas linije ter pridem na vaje. Prvič je bilo zelo zanimivo, saj sem verjetno po skoraj treh letih spet zaigral z bandom. Pred tem sem namreč igral za I Vs. I, ki so bili res odlični glasbeniki in sem se od njih tudi veliko naučil. Tako sem na basu ohranil nek svoj melodični stil, ki ga sprva preostali člani Conventus Cerris niso bili vajeni, saj nisem samo »šopal« ob strune. No sedaj so zadovoljni, so rekli, da lahko ostanem, hehe.
DEJAN: Sicer naj bi bil fokus najinega pogovora na Conventus Cerris in vašem prvencu, a omenil si dva banda, kjer si predhodno deloval, zato se dajva še malo pri teh dveh ustaviti, konec koncev sva tudi začela s Sabaium. Kako torej stojijo zadeve s To Hate in I Vs. I?
OLIVER: Tu zadeve več ne stojijo, če se lahko malce pošalim. S To Hate smo prenehali leta 2011. Mislim oziroma vem, da smo imeli zadnji koncert septembra 2010 v Zagorju na festivalu Metal Kramp. Ampak je bilo resnično super. Veliko koncertov, piknikov, druženj ... res lepo preživeta mladost, z dosti »pizdarijami«. Posneli smo tudi album Different Faces. Nekaj CD-jev imam še vedno na zalogi. Razšli smo se pa na res čuden način. Po enih vajah se nismo nikoli več vrnili, hehe. Takratni bobnar Sašo Corso, bivši član Infidije in Mor Zaboth, je potem pristal pri Last Day Here, po nekaj letih pa je potem odšel živet na Dunaj, tako da nismo nikoli več skupaj poprijeli za inštrumente. Smo pa ostali res dobri prijatelji.
Kar se pa tiče I vs. I, pa je spet druga zgodba. K njim sem prišel ravno v času, ko sem imel sindrom karpalnega kanala in sem čakal na operacijo, do katere ni prišlo, saj sem zadevo pozdravil z opornico. Ampak bilo je težko vaditi in njihova glasba je bila precej zahtevna, saj je »norc«, če se grdo izrazim, takratni kitarist Aleš Maurič pisal res nore riffe. Če mene vprašaš, je to eden boljših kitaristov, ki je stal na slovenskih odrih. Tudi tam se je po treh letih zgodba končala, saj je ravno Aleš odšel v Los Angeles, kjer je trenutno v bolj jazz vodah. Tim Kores je pristal na radiu Center, kjer se je znašel v drugih žanrih. Luka Novak je nekaj časa po Švici pekel palačinke, Nikita Herman pa sedaj »ruži« v skupini Morywa. Skupaj smo izdali album Black in Bloom, koncertov pa nismo imeli ravno veliko, a vseeno smo bili predskupina Dubiozi Kolektiv in Siddharti, če izpostavim malo večji koncert. Kaj naj rečem? Ostal je le lep spomin! In sedaj delam na tem, da te spomine dopolnim še s Conventus Cerris.
DEJAN: Zanimivo, kako se je vse skupaj razvilo. No, zdaj pa res nadaljujeva s Conventus Cerris. Kaj pomeni vaše ime? Vezano naj bi bilo na kraj Ceršak; ste torej vsi od tam?
OLIVER: Conventus Cerris pomeni zborovanje pod Hrastom. Ni dobesedno, saj je v latinščini hrast – Quercus. Cerr pa je vrsta hrasta, po katerem je naša vas Ceršak dobila ime, saj je v naših gozdovih in ob reki Muri veliko tega hrasta – Quercos Cerris. Recimo ulica, kjer stanujem se imenuje Polhnice. Že ime pove, da imam polno podstrešje polhov, ki jedo želod. Vse v našem kraju je povezano in ima nek smisel. To ime se nam je zdelo zelo mogočno, saj nas kot prebivalce Ceršaka zelo povezuje. No, razen Milko je iz Jakoba, ampak to ni tako daleč stran, hehe.
DEJAN: Kako to, da ste presedlali na nekoliko tršo zvrst metala?
OLIVER: Ne bi rekel, da smo prešli na toliko tršo zvrst metala. Sabaium so svoj stil skozi njihovo obdobje zelo spreminjali. Jaz v njih slišim vse od doom metala pa do neke bolj nežne vrste death metala, v določenem času, recimo na albumu Gravity Divine, so bili celo »corovsko« razpoloženi.
Conventus Cerris enostavno nismo želeli ličiti na Sabaium ali kateri predhodni band, ampak meni to ni bil nikoli problem, saj nikoli nisem bil del njih, bolj so se morali prilagoditi ostali trije, kar jim je tudi uspelo, saj bi drugače lahko nadaljevali pod imenom Sabaium. Nikoli se pa nismo obremenjevali, da bi bili podobni starim In Flames, Dimmu Borgir ali katerim drugim idolom, ki so vplivali na to, da smo pristali v tem žanru. Enostavno smo riffe in melodije nadgrajevali skupaj. Veliko popravkov in idej je padlo med samim snemanjem.
DEJAN: Sicer pa v svoji glasbi še zmeraj dajete velik pomen melodičnosti. Zakaj torej Vesna, klaviaturistka pri Sabaium, ni del nove zgodbe?
OLIVER: Vesna dela večinoma nočno delo, zato so že kot Sabaium na vajah igrali večinoma brez nje. Danes pa bi to bilo še bolj nemogoče, saj imamo vaje vedno zvečer. Skupina nam je hobi, v katerega vložimo veliko truda in prostega časa, in če nekoga pol časa ni zraven, je bolje glasbo prilagoditi, v tem primeru brez klaviatur. Ampak po pravici povedano, za Conventus Cerris niso bile klaviature nikoli planirane in jih tudi ne pogrešamo.
DEJAN: Po prvem poslušanju celotnega albuma tudi sam ne morem trditi, da pogrešam klaviature ali da bi te morale biti sestavni del albuma. Način, kako ste razvili melodičnost, deloma spominja na švedske melodičarje Amon Amarth, kar mislim samo pozitivno. A to še ni moje vprašanje, hehe. Na misel mi je padlo, da boste ravno zaradi tega, kar si zdaj opisal, Conventus Cerris lažje delovali v prihodnosti, saj se 4 člani prej kar koli dogovorijo kot recimo 6, kolikor jih je recimo delovalo pri Sabaium.
OLIVER: Huh, nikoli nisem bil v bandu, kjer jih je šest. Mogoče je res lažje, da smo samo štirje. Vsaj s prevozi na koncerte ne bo problemov. Si bomo plačane potne stroške lepše razdelili, hehe. Kar se pa tiče ustvarjanja glasbe, pa je verjetno povsem odvisno od posameznikov in njihovega sodelovanja ter znanja oziroma idej. Tu številka verjetno nima veze.
DEJAN: Vaš prvenec Temna Voda vsebuje 9 pesmi, ki vse nosijo slovenski naslov. Predvidevam, da so tudi besedila slovenska. Zagotovo niste prvi metal band, ki je uporabil materinščino v svoji glasbi, a tako na hitro se pa poleg Srd dejansko ne spomnim nobenega, ki bi tega v celoti posnel v slovenščini. Zakaj takšna odločitev?
OLIVER: Res je. Vsi naslovi so slovenski in prav tako besedila. To je bil čisti eksperiment. Dobro se nam je zdelo predvsem zato, ker ima Jure razločen »growl« in ker tega res ni veliko v Sloveniji. Je pa zanimivo, ko si omenil Srd. Nekega večera smo ob pivu iskali slovenske bande s slovenskimi vokali. Našli smo prav Srd, čeprav sem takrat prvič slišal za njih. Prav tako nam je pri naših letih glavna ciljna publika »slovenska«. Če pa bo še kdaj kakšen koncert na tujem, pa naj uživajo v naših melodijah in si lomijo jezike na našem maternem.
DEJAN: Je Temna Voda konceptualni album?
OLIVER: Jaz mislim, da zelo, vsaj kar se tematike tiče. Že samo naše ime in naš kraj imata veze z našo glasbo. Če se poslušalec poglobi v besedila, bo večino opisanega našel v naravi te majhne vasice. Čeprav sva pisala besedila jaz in David, vidim neko povezavo ne glede na to, da sem jaz bolj direkten, besedila od Davida pa so bolj mistična. Kar se pa tiče inštrumentalnega dela, se mi zdi, da smo s komadi rastli. Več pesmi kot smo naredili skupaj, manj je bilo popravkov in predlogov med snemanjem. Mislim, da bo vsak, ki ima rad melodični death in black metal, našel nekaj za svoja ušesa prav na albumu Temna Voda.
DEJAN: Nas bo vaš prvenec presenetil še kako drugače poleg besedil v slovenščini? Kaj je tista dodana vrednost, zaradi katere je album po tvojem drugačen?
OLIVER: Ne bom rekel, da smo odkrili toplo vodo. No, v bistvu smo odkrili temno vodo, hehe. Ampak album za moje pojme ni dolgočasen in v pesmih je veliko prepletanja. Želeli smo, da ne zvenimo preveč moderno, a tudi ne »razmazano«.
Ko poslušam album, me prepletajo vsa čustva, od veselja, žalosti, jeze – to, kar mora zdrav človek izražati in ne držati v sebi. Največ pa nam bo lahko povedal poslušalec sam in seveda ti, če boš napisal recenzijo.
DEJAN: Razumljivo. Konec koncev vsi poznamo pregovor »vsake oči imajo svojega malarja«, ki v glasbi ali umetnosti nasploh še kako drži.
DEJAN: V Sloveniji sicer še nisem množično zaznal, da bi bandi izdajali albume samo še v elektronski obliki, a izdaje na USB-ključkih ali samo na portalih, kot so Bandcamp itd., niso nobena redkost več. Toda vi ste se po starošolsko odločili za izdajo na zgoščenki. Je bila ta odločitev nekaj povsem naravnega za vas?
OLIVER: Iz finančnega vidika se sploh ne splača izdati album na CD-ju. Dandanes si je pesmi najlažje potegniti z interneta. Lahko rečem, da nič ni narobe, celo super, da koga naša glasba zanima in jo pridobijo tudi na tak način. Ampak v našem primeru bomo album prodajali za pičlih 5 evrov. Ja, samo 5 evrov. Češ, ne bomo za 10 evrov, naj ima poslušalec drugih 5 evrov za pivo. Nočemo in ne moremo obogateti, tudi če se strošek povrne ali ne povrne, smo to naredili v prvi vrsti za nas. Je pa po drugi strani žalostno, da ljudje CD-jev ne kupujejo več, v kar nas je dandanes prisilila tudi tehnologija, saj če kupiš nov računalnik, nimaš CD-ja kam vtakniti. Tako sem zadnjič, ko so prispeli naši albumi, iz službe klical Davida, če so jih zapekli v pravem vrstnem redu, pa sem dobil odgovor, da nima kje preveriti, hehe. Še dobro, da sem otrokoma kupil radio, ki ima poleg USB-vhoda tudi možnost predvajanja CD-jev in kaset, da ne bomo stran metali starih kaset in si bosta morda, ko bosta večja, zavrtela celo album Temna voda ter povedala vnukom, da je to posnel njihov pradedek. Smešno se sliši, a čas tako hitro beži, da nismo daleč od tega in verjetno takrat niti USB ne bo več prisoten.
DEJAN: Vse te spletne platforme so zagotovo zelo priročne, saj ima človek z njihovo pomočjo vso glasbo tega sveta ves čas s sabo v žepu. Ampak vsa ta množica glasbe na takšnem ali drugačnem »prenosniku« vsaj meni deluje zelo neosebno. Sicer tudi sam že dolgo ne berem več besedil oziroma jih berem zelo redko, a logotip banda in dizajn knjižice so mi pa še zmeraj pomembni in jih rad preverim. Na ta način pridobi glasba nekaj konkretnega. Kaj praviš na to mojo muho?
OLIVER: Ja, vsekakor. Tudi pri Conventus Cerris smo želeli, da zunanja podoba albuma pade v oči in da ima neko povezavo s samo zgodbo albuma Temna voda. Podoba knjižice oziroma še bolj pa naslovnica lahko ima velik psihološki učinek. Sam sem recimo 20 let nazaj samo zaradi naslovnice kupil album Jester Race od skupine In Flames. Takrat nisem imel pojma, kaj je to melodični death metal, a sem se takoj zaljubil. Če ne bi njihov koncert lansko leto v Sloveniji odpadel, bi bil to moj 25. obisk njihovega koncerta. Imam vse njihove albume, z njimi sem praktično odraščal. In ne zmenim se za današnje kritike, da so In Flames bili In Flames samo do albuma Clayman. To se mi zdi otročje. Če ti dandanes niso všeč, pač poslušaj Whoracle na repeat. Ali ljudje resnično mislijo, da bo vsak album zvenel kot recimo Colony? Ko te ljudi enkrat spoznaš, kar sem tudi večkrat imel možnost, saj sem zaradi delovanja v Jesterhead Slovenija imel marsikateri njihov koncert zastonj in sem lahko pred in po koncertih užival z njimi v VIP ložah, potem vidiš to preprostost in uživanje v tem, kar delajo. Ahhh, to so nepozabne zgodbe. Z Bjornom sva v Gasometru na Dunaju celo igrala Fifo na Playstationu. Sedaj vidiš, do česa pripelje ena naslovnica albuma, hehe. Tako da kar imej svoje muhe, hehe.
DEJAN: Hehe, luštna zgodba.
DEJAN: Sicer se pa zagotovo zavedate, kako zelo pomemben je spletni videoportal YouTube, zaradi česar ste za promocijo albuma posneli tri videospote in objavili en besedilni video. Na projekt Conventus Cerris torej ne gledate samo kot na neke vrste stranski hobi, ki se mu posvetite, ko imate slučajno čas?
OLIVER: Če neko stvar rad počneš, je lahko tudi stranski hobi. V bistvu smo temu posvetili svoj prosti čas, saj ob družini in službi ne vem, kako bi to drugače poimenovali. Sam sem se morda zato v večini odpovedal ribolovu, ki ga obožujem, ker vsega pač v življenju ne moreš naenkrat, razen če si star 16 let in živiš pri mami. Ampak ribe bodo že počakale, hehe. Resda se je zaradi trenutne koronakrize svet ustavil in je bilo več časa za snemanje pesmi in spotov, čeprav bi 100-krat raje igrali na odrih in začeli živeti staro življenje. Glede YouTuba pa je vedno bila naša želja, da glasbo predstavimo tudi v video obliki, tako čisto po naše, z našimi idejami. Čeprav smo na začetku in nas ljudje še ne poznajo, pa se nam vseeno ni zdelo vredno, da nekomu mastno plačamo, da nam naredi vrhunski »popiš« videospot, ki bi morda dosegel 100 ljudi več. Prav tako si nikoli ne bi dovolili, da bi plačevali promocije, da bi nam Facebook iskal lažne všečke. Kam bi pa prišli! Ko osebno vidim sponzorirano objavo, jo iz principa preskočim. Slovenija je tako majhna, da verjetno vsak metalec ve za vaš webzine, zato se vam zahvaljujemo, da delite naša dela, da nas prav na tak način nekdo najde. Se mi pa zdi, da ne glede na to, koliko je v Sloveniji še ostalo metal bandov, premalo sodelujemo in se podpiramo. Ne vem sicer, kako je drugod, ampak mariborska scena je v primerjavi z obdobjem med leti 2000 do 2010 mrtva.
DEJAN: Ja, Maribor je glede tega res fenomen. Se seveda še najdejo kraji s podobno žalostno scensko sliko, a k sreči obstajajo še središča, kjer se ustvarja brez premora.
DEJAN: Če se vrneva k snemanju ... Potemtakem niste sodelovali z nobeno tretjo osebo? Vse je plod vaših idej in dela?
OLIVER: Vse, kar smo naredili, smo naredili sami in se ob tem učili. Nek šolan mojster bo morda rekel, da je amatersko, vendar v naših očeh je super izpadlo in mi smo ob tem uživali in vložili velik del sebe.
Ko smo pesmi posneli, je David prevzel vsa nadaljnja dela. Jaz in Jure sva prevzela snemanje videospotov in montiranje. Če se malo pošalim, sem osebno celo toliko napredoval, da sem začel video montirati v Adobe Premier Pro in ne več v Movie Makerju, hehe. Morda smo zato porabili dvakrat več časa, smo pa po drugi strani obdržali trezne denarnice.
DEJAN: Kje pa ste snemali?
OLIVER: Če misliš album, smo vse posneli v našem prostoru za vaje, le da smo ga za tisto obdobje malo predelali. Videospota Temna voda in Mlinarjeva smrt sta bila v večini posneta v našem Ceršaku, določene kadre, kot so mlin in druge lepote, ki jih pri nas ni, pa še v Prekmurju in ostalih delih Slovenskih goric. Videospot Črnemu soncu naproti pa smo v celoti posneli v našem prostoru za vaje. Naj še omenim, da edino stvar, ki je nismo naredili sami, je bil besedilni video za pesem Stari hrast ter celoten dizajn za album Temna voda, ki je delo našega prijatelja Danija Ferka. Hvala mu!
DEJAN: Ko bo možnost, boste tudi nastopali?
OLIVER: Seveda! Takoj, ko bo možno, nas priporočajte vsem organizatorjem, da bo koncertov čim več. Čeprav ne vem, kaj bo na to rekla moja partnerka, saj bomo konec maja spet zibali, hehe.
DEJAN: Uuuuu, lepo, lepo. Še en potencialni metalec ali metalka več, hehe. Čestitke v mojem in imenu celotne ekipe. Naj bo otrok in seveda cela družina zdrava!
OLIVER: Naj te še dodatno šokiram in izdam, da prideta dvojčici. Kar pomeni štiri punčke, partnerka, psica, mačka. Ja, naje... sem ga. Če ne sedaj, pa čez par let. Če pa bo katera metalka, pa bomo videli. Glasbo jim bom vsekakor predstavil, silil v to nikoli. Metalec si al pa nisi, hehe.
DEJAN: Res je, se povsem strinjam.
DEJAN: Bi rekel, da vam je trenutna situacija tudi malo pomagala, da ste pesmi dovolj zvadili, da boste 100-odstotno pripravljeni, ko bo spet možno stopiti na oder?
OLIVER: Vaj ni nikoli zadosti in tudi piva ne. Mi se bomo vedno potrudili, da nas publika začuti in mi njih. Upam, da se stvari začnejo čim prej postavljati v normalno stanje, da se spet lahko normalno družimo.
DEJAN: O kakšnem pretočnem koncertu niste nikoli razmišljali?
OLIVER: Dobro, da si me to vprašal. Osebno sem proti tem koncertom. Vem, da bi radi veliki bandi preživeli na ta način. Ampak, kakšen koncert pa je to? Si predstavljaš »live stream turnejo«? Potem raje gledam stare posnetke, saj dober koncert je takrat, ko te publika zavoha, ko s tabo nori, pleše, ne pa da sedi na kavču in je kokice! Vlada in Sazas na ta način samo kažeta svojo moč. Tu bo slej kot prej treba ukrepati, saj drugače nekaterih skupin nikoli več ne bomo videli. Res ne vem, zakaj ne sme biti koncertov, v trgovinah pa »kao« virusa ni? Eni očitno ne razumejo, da je glasba tudi hrana in da je prizorišče kraj, kjer najdemo hrano, če že gre za to, da ne bomo lačni in da preživimo.
DEJAN: Res je! Hrana za dušo je mnogokrat podcenjena, sploh ko gre za glasbo. Ampak pustiva to debato za kakšno drugačno druženje ob pivu, če se strinjaš?
OLIVER: Seveda. Ampak me je strah, da ne bo ostalo pri enem pivu, hehe.
DEJAN: Če bo trenutno stanje trajalo še dolgo, zagotovo tudi dva pira ne bosta dovolj, hehe.
DEJAN: In še za konec: kateri komad je tvoj najljubši in zakaj?
OLIVER: Hmm... Rekel bom tako. Vse pesmi so posrečene in smo z njimi zadovoljni. Pesmi sem poslušal milijonkrat, na pamet vem in slišim vsak ton in udarec naših fantov, tako da na pesmi gledam definitivno drugače kot poslušalec, ki nas sliši prvič. Dolgo časa sem imel za favorita pesem Mlinarjeva smrt, dokler nismo naredili zadnje pesmi Razprta krila. Me pa zanima, katera bo tebi in ostalim. Hvala ti za super intervju! Ostani zdrav, saj veš, da naslednjih 14 dni bo ključnih, hehe.
DEJAN: Hvala enako!
