OŽBEJ: Začnimo na lažjo noto – kako se počutiš te dni? Avgusta ste zaključili evropsko festivalsko turnejo, za vami je ameriška z začetkom v oktobru. Zaenkrat na setlisti nisem zasledil nobenih sprememb – nameravate umestiti kak nov komad?
MARTIN: Drži, z vajami začnemo prihodnji teden, kjer se bomo odločili, katere komade bomo igrali na turneji. Na setlisto bomo poskušali vključiti nove komade, predvsem do sedaj izdana singla §1 (Paragraph 1) in §3 (Paragraph 3). Bilo bi zabavno v živo odigrati svež material.

OŽBEJ: Kateri komadi so tvoji najljubši z novega albuma? Jaz sem na žalost do sedaj slišal le uradno izdana §1 in §3, ampak morda ti je povšeči kakšen drug »odstavek«?
MARTIN: Oba izdana singla sta mi pri srcu. V bistvu sem navdušen nad albumom kot celoto. Vsi komadi so enakovredni, četudi med seboj niso primerljivi ali si niso podobni. Mislim, da nam je tokrat uspelo, kako naj rečem … Včasih izdaš album, na katerem so pesmi, ki so dobre, ostale pa so solidne … Ampak tokrat menim, da je vsaka pesem zelo, zelo dobra.

OŽBEJ: Opazil sem, da je The Last Will and Testament prvi album po pandemiji covida-19. Tokrat je bil tudi, glede na »standarde Opeth«, najdaljši časovni razmik med dvema albumoma – pet let je minilo od predhodnika In Cauda Venenum. Ste imeli kot band pri pisanju glasbe tokrat spremenjen ali drugačen kreativni proces kot po navadi? Je covid-19 vplival na to, kako člani banda sodelujete med sabo? Kako ste pisali glasbo na aktualnem albumu?
MARTIN: V bistvu je bil kreativni proces podoben kot vedno. Edina razlika je bila, kot si rekel, vmesna pandemija covida-19. Med njo smo imeli dve leti »odmora«. Mislim, da smo uspeli dva ali tri mesce turneje v podporo In Cauda Venenum, nato je nastopil lockdown. Po normalizaciji razmer smo nadaljevali turnejo in jo zaključili. Po navadi si po vsaki zaključeni turneji vzamemo eno leto dopusta. V tem času začnemo s pisanjem nove glasbe, čemur sledi snemanje v studiu. Ta vzorec se v bistvu ponavlja od nekdaj.

OŽBEJ: Ko ravno omenjava covid-19 – tiste dni ste zaradi izpada dohodka iz koncertov izdali omejeno naklado majic z dobrodelnim namenom finančno podpreti vašo ekipo, ki vam pomaga na turnejah. Kako se je ta dobrodelna akcija končala, je dosegla svoj namen? Ste obdržali isto ekipo? Kakšen je trenutni odnos med njo in bandom?
MARTIN: Ja, v ekipi smo vedno poskušali obdržati iste ljudi. Včasih se zgodi, da ravno pred začetkom turneje dobijo alternativno oziroma bolj privlačno ponudbo in gredo drugam, a to je razumljivo. Nekateri se nato vrnejo k nam. Dogaja se vse mogoče, a pod črto imamo v ekipi že leta praktično iste ljudi in se trudimo jih podpirati na vse možne načine. Včasih, ko dobimo višje izplačan honorar, delimo določen delež z njimi. Skrbimo za svoje ljudi, ker jih želimo obdržati v ekipi čim dlje. Izjemno pomembno je imeti dobro ekipo, težko je najti kompetentne in prijetne ljudi. Imamo srečo, da z Opeth sodelujejo dobri ljudje. Kot rečeno, vsi so izjemno prijazni in profesionalni. Za takšne ljudi se splača potruditi in jih obdržati srečne, da ostanejo z nami čim dlje.

OŽBEJ: Zveniš kot direktor podjetja in imaš popolnoma prav. Dobre ljudi je težko najti in še težje obdržati in ta akcija Opeth je bila res lepa gesta. Mislim, da ste eden redkih bandov, ki je javno začel dobrodelno akcijo v podporo tehnični ekipi in ki se zaveda njene pomembnosti. A pojdiva k bolj glasbenim vprašanjem. Obstaja zgodba izpred nekaj let po izidu Watershed (2008), da je bil napisan tako imenovani »Watershed 2.0«, ki je bil slogovno zelo soroden predhodniku. Zgodba pravi, da si ti predlagal Mikaelu, naj to glasbo zavrže in napiše nekaj povsem drugačnega. Tvoj nasvet je poslušal in tako je nastal Heritage (2011), ki je z »nemetalskim« zvokom razdvojil fane. Se je podobno zgodilo tudi v aktualnem albumu? Si imel pri spremembi oziroma izboru glasbenega stila tudi tokrat poglavitno vlogo?
MARTIN: V nekem smislu je slučaj, ki se je pripetil po Watershed, podoben trenutnemu. Nočem trditi, da je vplivanje na Mikaela in glasbeni stil Opeth popolnoma moja zasluga, a razumem, kaj želiš vprašati. Mikael je moj dolgoletni prijatelj in z njim sva si delila oder od pamtiveka. Dovolj dobro ga poznam, da opazim, kadar potrebuje nekoga, da mu ponudi iskreno mnenje in mu pove, kar želi slišati in mu nihče drug ne more ali ne upa. Jaz sem, izgleda, edini človek, ki mu lahko v obraz pove iskreno mnenje, ki ga Mikael upošteva in ceni. Ko mi je predstavil »Watershed 2.0«, sem takoj začutil, da glasba ni bila napisana iz srca. Po navadi vedno, ko Mikael predstavi novo glasbo, doživim »Wow! Efekt« in sem navdušen in presenečen nad slišanim. Takrat pa sem čutil, da glasba ni bila avtentična in tudi Mikael ni kazal pretiranega navdušenja. Preprosto sem vedel, da želi napisati drugačno glasbo, o tem sva debatirala, še preden je predstavil material iz »Watershed 2.0«. In podobno je danes. Med turnejami veliko debatirava o tem, kateri je naslednji glasbeni korak, in tokrat sem mu predlagal, da morda znova napiše kaj bolj heavy in se je strinjal. Oba sva želela spremembe od zadnjih štirih albumov in sva bila popolnoma usklajena, v katero glasbeno smer želi Opeth z novo studijsko izdajo. Z drugimi besedami, ne svetujem Mikaelu le zato, da na njega »vplivam in mu ukazujem«, ampak dejansko čutim, kadar si želi stilske spremembe. Mislim, da je zdaj dober čas za spremembo v bolj heavy vode in Mikael se strinja. In to je gola resnica. Vem, da dosti fanov jemlje to preveč dramatično in me krivi opustitve growlov na zadnjih štirih izdajah, ampak jaz nimam s tem nič. Opeth smo med Watershed (2008) in Heritage (2011) enostavno potrebovali spremembo, brez katere band morda danes ne bi več obstajal. Kot kreativni glasbeniki smo potrebovali drugačne izzive, in to je bil pomemben korak za nas. Imeli smo obdobje štirih albumov – Heritage (2011), Pale Communion (2014), Sorceress (2016) ter In Cauda Venenum (2019) – in zdaj je znova čas za spremembo. To zagotavlja Opeth kreativno preživetje na dolgi rok, in namesto da se ljudje hudujejo nad mano, bi mi morali biti hvaležni.

OŽBEJ: Jaz se ne pritožujem, saj brez teh deviacij v glasbenem stilu ne bi imeli zgoraj omenjenih štirih mojstrovin in zame osebno je Heritage razred zase. Da razširim zgornje vprašanje: ugiba se, da »novi stil Opeth« zveni kot kombinacija Watershed ter In Cauda Venenum. Recimo temu nezakonski otrok med albumoma. Kakšno je tvoje mnenje o tem in ali je bil na aktualnem albumu uporabljen kakšen star heavy material z nesojenega »Watershed 2.0«?
MARTIN: Ne, glasba prihajajočega albuma je popolnoma sveža, nič recikliranih starih idej. In se strinjam glede nezakonskega otroka, saj band ravno izstopa iz obdobja štirih albumov, ki so glasbeno močno ožigosani z nam ljubimi prog elementi. Po drugi strani pa obujamo »stari stil«, vsaj v smislu growlov, no. Glasba v bistvu ni star stil. Ampak ja, kot si rekel, glasba je nekakšna kombinacija novega in starega, a meni se sliši vseeno edinstveno in sveže. Iskreno, mislim, da je aktualni album nekaj, česar še nismo nikoli naredili, je za band novo poglavje. Ampak je nedvomno kombinacija več stvari. Na koncu se pa še vedno sliši kot Opeth.

OŽBEJ: Drži. V YouTubu je toliko komentarjev, da ni več OLDpeth in NEWpeth, ampak NOWpeth. Nad doslej slišanim so navdušeni tako old school fani kot novodobni prog fani. In potem smo tu mi, brezpogojni fanboyji, ki obožujemo vsa obdobja. Pogovarjal sem se s somišljeniki in špekulirali smo, da zna biti na vidiku sprememba stila, ker se je prog obdobje že vleklo »predolgo« in, kot si omenil, brez kreativnih sprememb band ne more rasti kot celota. Ko sva ravno pri kreativnosti – obstaja splošno sprejeto mnenje, da Mikael predstavi celoten glasbeni koncept novega albuma, ampak težko je verjeti, da je Opeth »one man show«. Torej, kako v resnici poteka pisanje glasbe? Kolikšen delež prinese Mikael na mizo že ob samem začetku? Napiše le glavne riffe ali celotne pesmi? Kakšna je vloga tebe in ostalih članov? Kako dopolnjujete Mikaelove ideje?
MARTIN: V bistvu je Mikael glavni pisec glasbe. Napiše vse pesmi. Predstavi nam kvalitetne demo posnetke, ki so praktično končane pesmi. Imam srečo, ker imam za razliko od drugih za pisanje svojih bas linij več kreativne svobode. Mikael posname sicer tudi bas kitaro, a  v popolnosti kot ostale inštrumente. Je vrhunski programer bobnov. Moja svoboda, ki sem jo od nekdaj imel v bandu, je v tem, da posnamem bas glede na melodije in bobne, ki jih slišim. Nato opravim svoj del. Nato Frederik (kitarist) doda kitarske solaže in tako naprej, vsak član v pesem kot začimbo doda del lastnega stila. Ampak, pod črto – pesmi so napisane vnaprej. To je Mikael.

OŽBEJ: Ravno to je bilo moje naslednje vprašanje: kako izbereš svoj bas zvok? Videl sem video, kjer igraš §3. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je, da si preklopil na petstrunski bas. Je to potrebno ali je zgolj stvar osebnega okusa? Menjaš tudi med tehniko trzalice in prstov – tiči za tem kak poseben razlog?
MARTIN: Petstrunski bas uporabljam iz praktičnih razlogov zaradi glasbene uglasitve. Pesmi so v različnih uglasitvah, in če uporabljam petstrunski bas, mi ni treba spreminjati uglasitve in uporabljam isto skozi celoten album z istim inštrumentom. Fantje na albumu menjajo med uglasitvijo drop D in drop B, kar name tehnično nima nobenega vpliva. Kar se tiče uporabe trzalice – to je izključno zaradi zvoka, nima veze s tehničnimi zadevami. §3 bi zlahka odigral s prsti, a menim, da določeni deli potrebujejo bolj »kovinski zvok«, v žargonu temu pravimo »metallic attack«, ki ga lahko dosežeš le z uporabo trzalice. Prsti imajo bolj »nežen in topel« zvok, ki pri agresivnejših delih komada ni ustrezen. Pri aktualnem albumu je bilo sploh prvič, da sem v studiu uporabljal trzalico. Uporabljam jo skoraj pri vseh pesmih – odsek ali dva, nikoli celotne pesmi.

OŽBEJ: Za Mikaelom si drugi Opeth član z najdaljšim stažem. Kot si omenil, sta z Mikaelom dobra prijatelja tudi v zasebnem življenju. Strogo uradno gledano si se Opeth pridružil okoli izida Still Life (1999), drži? Sodeloval si tudi na delu turneje v podporo My Arms, Your Hearse (1998). Kako vidiš aktualni album iz te zgodovinske perspektive? Je to kot logična evolucija banda, pričakovan naslednji korak? In če se ozreš več kot dvajset let nazaj, kako doživljaš do sedaj prehojeno pot? Verjameš, da ima Opeth svetlo prihodnost?
MARTIN: Vsekakor smo zdaj starejši in izkušenejši kot takrat, ko smo začeli. Ampak vseeno ljubimo igrati in ustvarjati glasbo, in to je edino, kar nam je pomembno. Vse dokler bomo radi skupaj preigravali glasbo in uživali v družbi drug drugega, bomo vztrajali z Opeth. No, razen v primeru, da se pripeti kaj hudega, a naša želja je nadaljevati pot, dokler bo pač možno. Ustvarjati glasbo je smisel Opeth kot tudi vsakega posameznika, saj nosimo vsi v sebi toliko glasbe, da jo moramo preprosto spraviti ven. To je naša potreba. Če pogledam nazaj, je bila to zame kar divja vožnja, precej dolga … Pod palcem imam 27 ali 28 let, ne znam trditi na pamet … In včasih, ko se ozrem v preteklost, postanem nostalgičen. Toliko časa je preteklo in toliko se zgodilo. Ljubim vse albume Opeth, del katerih sem bil. Prav tako izjemno rad v živo preigravam pesmi s teh albumov. Občutek imam, da smo kot band od začetka gradili skupno zgodbo. Ko sem se pridružil Opeth, so za sabo imeli eno samcato turnejo. Praktično nismo počeli ničesar in bili posebej aktivni. Mislim, da smo potem, ko sem se pridružil, v dveh ali treh letih imeli pičla dva koncerta, nič več. In nato se je začelo, izdali smo Blackwater Park ter s turnejami začeli bolj intenzivno. In posledično se je okrepila naša popularnost. Kljub temu je bil vedno počasen vzpon. Nikoli nismo zasloveli čez noč, kar menim, da je dobra stvar. Vesel sem, da smo kariero in uspeh gradili počasi in vztrajno z obilo truda. In uspeh nam nikoli ni stopil v glavo, nikoli se nismo imeli za rock zvezde ali kaj podobnega. Vsaj jaz ne. Zame je bilo tisto glavno vedno strast in ljubezen do glasbe ter deliti jo z ljudmi. In to me osrečuje – ko vidim vesele obraze pod odri, ko igram v živo. In to je zame smisel, zakaj v tem še vedno vztrajam. Po vseh teh letih nam je uspelo ohraniti strast in temu sem izjemno hvaležen.

OŽBEJ: Pod tem se podpišem! Kot si rekel, Opeth niso bili nikoli arena band, prej izbran okus. Vaša glasba je kompleksna in ni za vsako uho. Kljub vsemu ste obdržali zvesto bazo fanov in po mojem ravno zaradi vaše strasti do glasbe. Kakšno glasbo rad poslušaš? Mikael je dostikrat govoril o svoji ljubezni do italijanskega prog metala, Morbid Angel itd. Kaj so pa tvoji glasbeni vplivi? Imaš kakšne najljubše bande? Imaš stranski projekt White Stones – so kakšni riffi od tam pristali pri Opeth?
MARTIN: Kot otrok sem poslušal veliko ljudske glasbe iz svoje domovine, iz Urugvaja. Predvajalnikov CD-jev in vinilnih plošč preprosto ni bilo na voljo, zato sem pač poslušal radio. Dedek je pogosto poslušal tango in urugvajsko ljudsko glasbo, zato sem bil kot otrok izpostavljen predvsem tem zvrstem. Ko sem bil star okoli deset let, sem začel odkrivati rock in heavy glasbo. Rad sem poslušal The Beatles, The Doors, Creedence Clearwater Revival in podobno. V najstniških letih sem začel poslušati kasete, predvsem od Metallice, Megadeth, Morbid Angel, Nuclear Assault, in se tako zaljubil v metal, posebej v death metal. Nad njim sem bil zelo navdušen. Death metal poslušam še danes, je preprosto del mene, v nekem smislu »del mojega telesa«. Bandi, kot je Morbid Angel, menim, da so najboljši znotraj žanra. Potem ko sem začel igrati inštrumente, sem se začel zanimati še za druge zvrsti, predvsem jazz. Jazz še vedno ljubim. Še danes oslušam ogromno jazza. Spoznal sem ljudi z Bližnjega vzhoda in njihovo glasbo. V bistvu imam rad glasbo na splošno, ne vem, kako naj opišem. Mislim, da vsaka glasbena zvrst ponuja dobro in kvalitetno glasbo. Razen določenih modernih zadev, ki mi niso všeč – reggaeton ali trap. Ampak kar se prave glasbe tiče, verjamem, da vsaka zvrst nudi obilo dobrega.

OŽBEJ: Vsekakor. Zanimivo, da si omenil orientalsko glasbo. Opeth po mojem dosti črpajo iz tega vira, pa četudi bolj subtilno. Znano je, da je Mikael delal na glasbi za Netflixovo serijo Clark, kjer je prisotna glasba iz 50-ih, 60-ih in tako dalje. The Last Will and Testament se dogaja v 20-ih letih prejšnjega stoletja. Je na albumu namerna povezava s tem obdobjem? Jazz se je na primer razvijal v tem obdobju. Ali je album v čas in prostor umeščen zgolj konceptualno?
MARTIN: Ja, mislim, da gre prej za koncept kot za glasbo. A glede na to, da je v kontekstu serije Clark moral raziskovati te starejše zvrsti iz specifičnih obdobij, obstaja možnost, da je to vplivalo na pisanje aktualnega albuma. Saj veš – vse, kar počnemo v življenju, vpliva na nas tako ali drugače. Nič drugače ni s pisanjem glasbe. Sicer pa, četudi je Clark vplival na Mikaelovo ustvarjanje glasbe, dvomim, da je bilo zavestno. Umestitev albumskega koncepta v 20. leta je zgolj naključje, ne neposredni vpliv serije. A možno, da je kakšna nevidna povezava, kdo ve.

OŽBEJ: Zdaj pa eno neumestno, bolj geografsko vezano vprašanje. Nazadnje ste z Opeth igrali v Sloveniji leta 2017 na festivalu MetalDays. Zadnja leta Opeth izpuščate konecrtiranje po Sloveniji. Sklepam, da je morda kriva naša nesrečna lega med Zagrebom in Dunajem? Kako izbirate koncertne lokacije za turneje, sklepam, da tudi iz ekonomskih razlogov?
MARTIN: V bistvu nima to nič opraviti s tem, da sami izberemo, kje koncertirati in kje ne. Iskreno, radi igramo kjer koli. Februarja začenjamo evropsko turnejo, a bomo pokrili le del celine. In imaš prav, moramo organizirati drugo ali tretjo vejo turneje, da pokrijemo območja, ki jih bomo v prvo izpustili. Upam, da se ustavimo v Sloveniji. Radi igramo v vaši prelepi deželi, predvsem na festivalu v Tolminu, tam smo igrali pogosto. Kot sem rekel, radi igramo kjer koli in povsod, res. Trenutno Slovenije ni vključena v turneje in je prezgodaj trditi kar koli, a močno upam, da bomo kmalu igrali pri vas.

OŽBEJ: Me veseli. Sem pa v zadnjih letih resda opazil, da ste se najbliže nam ustavili na Dunaju. Na prihajajoči turneji v začetku naslednjega leta pa je nam najbližja postaja München. Ampak ja, popolnoma razumem, da je preprosto nemogoče pokriti vse kotičke sveta in se veselim potencialne druge ali tretje runde turneje po Evropi. Pod pogojem, da vas prvi del ne bo preveč izmučil, seveda. Sklepam, da so turneje in koncertiranje naporni?
MARTIN: Res je. Ne koncertiramo več tako noro intenzivno, kot smo v preteklosti, takrat je bilo noro, koliko smo bili na poti. Zdaj smo starejši, imamo družine in menim, da je najnapornejši del za nami, zdaj poskušamo držati ustaljeni tempo – tri tedne na poti in nato ostanemo vsaj tri tedne doma. Včasih smo si vzeli odmor le dva ali tri dni proti dvem ali trem mesecem turneje, to je bilo noro. Zato danes poskušamo držati zdravo ravnovesje in uživati na poti. Na ta način se ne utrudim, se ne naveličam in se ne dolgočasim. Zdaj gradimo bolj na kakovosti.

OŽBEJ: Če nadaljujem to misel. Vidiš Opeth kot svoj vsakdanji kruh, kot službo? Uživaš v delu? Zadnje čase dosti berem, da številni bandi koncertirajo zgolj iz finančnih razlogov in ne uživajo v svojem delu. Glede na povedano zate sklepam, da to ne drži?
MARTIN: V bistvu je oboje. Je služba kot taka, ampak uživam v njej. Rad igram s fanti kot tudi preigravanje Opeth glasbe, posebej v živo. Zdaj ko sem starejši, znam v tem še bolj uživati kot prej. Ker ko si mlad, ne razmišljaš dosti o ostalih stvareh. Si nesmrten in preprosto počneš stvari, če veš, kaj mislim? Zdaj je drugače, dejansko imam zavedanje, da je vsak koncert lahko zadnji, kar daje doživetju nedvomno večjo globino in pomen. Pod črto – je odlično. To obožujem.

OŽBEJ: Morda še misel o tem, da ste po besedah old school fanov Opeth s spremembo stila v zadnjih albumih in slovesa od death metal elementov prodali duše?
MARTIN: Z aktualno glasbo nismo imeli namena zadovoljiti nobenega in se nismo ozirali na nikogaršnja mnenja. Growli so nazaj iz praktičnih razlogov, ker smo preprosto čutili, da nekaj manjka. Na album pašejo kot uliti. Mikael je napisal pesmi in nas iskreno vprašal, kaj si o njih mislimo in če so nam všeč oziroma če se strinjamo s predlaganim glasbenim stilom. Vsem nam je zvenelo super in kot nekaj, česar še nikoli nismo slišali, in growli imajo poleg drugega tudi dramatičen namen – growli so uporabljeni, kadar »govori« antagonist zgodbe, umirajoči magnat med branjem svoje oporoke. Growli niso nazaj, ker smo jih pogrešali ali kaj podobnega. Ponosen sem na pretekle štiri albume, in kot smo se pogovarjali – najtežja stvar glasbenika je poskusiti ustvarjati originalno glasbo. Nekaj, kar ni bilo kopirano od nikjer. Mislim, da je Mikael eden izmed tistih redkih ljudi, ki to zmore znotraj svoje glasbene zvrsti. Ima poseben talent in unikatnost, kar daje tisto čarobno moč Opeth. Drži, da moraš biti dober glasbenik, da lahko igraš v Opeth in dodaš svoj pečat glasbi, ampak on je poglavitna stvar, ki naredi Opeth Opeth.

OŽBEJ: Kot si rekel, najtežje za bande je zadovoljiti fane in hkrati ostani zvest sam sebi in ustvarjati glasbo, ki jo res čutiš in želiš igrati. Kar se tiče Opeth, sem imel vedno občutek, da se ne ozirate na nikogar in preprosto počnete, kakor čutite.
MARTIN: Res je. Najpomembnejše je ustvarjati glasbo in vsi bandi bi morali prvotno ustvarjati glasbo zase in ne obratno. Če je glasba fanom kot taka všeč – super. Narobe pa je, če začneš kreativni proces z vprašanjem, kako bi zadovoljil ljudi oziroma kakšna glasba se od tebe pričakuje.

OŽBEJ: Čas se nam izteka, zato še zadnje vprašanje. Omenil si, da na prihajajoči ameriški turneji nameravati igrati nov material, vsaj uradno izdana §1 ali §3? Imate še vedno internetno anketo, da lahko ljudje glasujejo, katere komade igrate v živo? Bo tokrat podobno?
MARTIN: Ne, anketa je bila namenjena poletnim festivalom, tokrat se bomo osredotočili na nov material. Če pomisliš – po 14 albumih je nemogoče pokriti celotno diskografijo, saj bi sicer vsak koncert trajal tri ure ali več, kar bi bilo zame osebno sicer super. Kljub temu se trudimo igrati nekaj z vsakega albuma, v teoriji en komad z vsakega albuma, a to žal v živo ni več mogoče.

OŽBEJ: Popolnoma razumem. Sicer pa – opazil sem, da so komadi na The Last Will and Testament v primerjavi s preostalo diskografijo v povprečju krajši. Se vidi, da se starate, haha. Šalo na stran – hvala, Martin, za tvoj čas. Ko bo intervju objavljen, ti pošljem link, ki bo žal v slovenskem jeziku. Vzemi to kot maščevanje za švedsko verzijo albuma In Cauda Venenum.
MARTIN: Haha. Imamo bobnarskega tehnika iz Slovenije, mi bo on prevedel besedilo.
OŽBEJ: In seveda – dobrodošli v Sloveniji. Kljub majhnosti imamo dosti ljudi, ki imajo radi Opeth in vas cenijo. Vso srečo in obilo zabave na prihajajoči turneji in morda se februarja vidimo, ko boš koncertiral v Nemčiji. Hvala še enkrat in vse dobro.
MARTIN: Hvala tudi tebi, bilo mi je v veselje.