ILJA: Po dveh uspešnih izvedbah festivala Stoner Kras si letos Trst dodatno vpel v sceno težkega rifovstva in psihedelije z organiziranjem kar dvodnevnega Heavy Psych Sounds festa, ki se je odvil v maju. Kako je prišlo do ideje in nato do uresničitve? Kako bi ga primerjal s Stoner Krasom (če je to sploh mogoče)?

RAJKO: Recimo, da gre za dve različni stvari. Heavy Psych Sounds Fest je nastal v sklopu založbe, pri kateri delam, in služi predvsem kot dogodek, ki jih organiziramo že 7–8 let na različnih evropskih prizoriščih in tudi v ZDA. Deluje predvsem kot promocija založbe, recimo v Italiji, Franciji, Nemčiji in Švici, organizirali pa smo tudi kaj v Kaliforniji in na vzhodni obali ZDA. Kalup je bolj ali manj stalen: odvija se v dveh mestih in traja dva dni, tako da se dneva zamenjata. V glavnem imamo na teh festih bande, ki so imajo sklenjeno pogodbo z založbo, in headlinerja, ki je pogosto zunanji, na primer Fu-Manchu, 1000mods, Stoned Jesus ipd. Seveda je velikost festa odvisna od sredstev, ki so nam na razpolago na začetku, ter tudi od želja lokalnih promotorjev, s katerimi vedno sodelujemo. Načeloma se odvija v koncertnih dvoranah.

Po drugi plati je Stoner Kras nekaj popolnoma drugačnega. Točneje gre za projekt Rocket Panda Management in prijatelja Marca Bernobija. Festival je manjši, bolj je namenjen lokalnemu občinstvu v širšem smislu, vključujoč tudi Slovenijo, Avstrijo in malo bolj oddaljene dele Italije. Odvija se na prostem, z določenimi alternativnimi aktivnostmi, senčnimi predeli, hrano in raznovrstno pijačo, vinilkami in različnim merchem itd., kar daje bolj občutek celodnevnega festivala. Gostje so načeloma malo manj znane skupine in številni lokalci. Deluje tudi, ker v bližini, predvsem na Tržaškem, ni tovrstnih festivalov, ki se ukvarjajo s stonerjem in psihedeliko. Prva edicija je bila najbrž glede na obiskanost še najuspešnejša, a gre tudi za enega izmed prvih koncertnih dogodkov po koroni. Trenutno smo precej na začetnem nivoju, ampak upamo na rast in trajanje vsaj dveh dni.

ILJA: Večkrat si z dejanji dokazal, da verjameš v potencial mesta, in v njega tudi vlagaš. Kako doživljaš tržaško alternativno sceno in njen »preporod«, h kateremu aktivno prispevaš? Katere so njene šibke točke, katere pa točke kreposti?

RAJKO: Scena je živa in dinamična, na kar kaže tudi nastanek številnih novih društev in kolektivov, ki organizirajo koncerte, na primer In grind we Trst in drugi. Mladini se da, tako na organizacijski ravni kot tudi na ravni obiskov, imam pa občutek, da je trenutno na lokalni sceni manj bandov, predvsem za sceno, ki bi jo lahko opredelili z ohlapno definicijo »stoner« glasbe. Med drugim je v Trstu zmanjkalo prizorišč, ki bi lahko bolj ali manj redno nudila koncertno dejavnost. Eno izmed teh je bil na primer Tetris, ki je organiziral do tri koncerte na teden, večinoma brezplačnih. Prostor se je uporabljal predvsem kot zbirališče, referenčna točka za alternativno glasbo.

In to vse, kar je bilo alternativnega, tudi stvari, za katere bi bilo tržaško občinstvo v najboljšem primeru prisiljeno iti do Ljubljane. Tudi po mojem povratku iz Milana, kjer sem živel, sem z Rocket Pando seveda izbral Tetris kot prizorišče, kjer sem organiziral dogodke. Danes ima Trst na razpolago samo še bare, kar pomeni prizorišča brez odrov, s slabim ozvočenjem, slabimi lučkami in pogostim posredovanjem policije že okrog 22.30. Sam sem se odločil, da ne bom skupin, s katerimi se menim za koncert, pripeljal v bar, zato smo se začeli dogovarjati s Kulturnim domom Prosek Kontovel, ki je gledališče z odrom, lučkami in ozvočenjem. To daje bolj vtis koncerta, žal pa je za povprečnega Tržačana pogosto že preveč oddaljena lokacija (15 minut z javnim prevozom iz centra), kar sigurno negativno vpliva na zanimanje zanj. Iz tega razloga smo tudi odločili, da ne bomo več organizirali samostojnih koncertov, temveč usmerili vse moči v festival. Drugih krajev žal ni.

ILJA: Misliš, da igra kakšno vlogo pri tem tudi politika?

RAJKO: Seveda, občinske uprave so načeloma lahko bolj ali manj naklonjene kulturnim in subkulturnim dogodkom. Trenutna uprava je na primer v prejšnjih mandatih pripomogla k zaprtju številnih prizorišč, v najboljšem primeru pa je vsa vprašanja in predloge popolnoma prezrla. Načeloma so bile bolj levo usmerjene uprave bolj popustljive, trenutna uprava pa (to je že njen tretji mandat, op. a.) pa išče v glavnem zaslužek in ima največjo podporo pri starejšem delu prebivalstva.

ILJA: Kako bi na primer primerjal tržaško sceno izpred dvajsetih let z današnjo?

RAJKO: Določene stvari so se spremenile, določene pa so kljub generacijskim spremembam še vedno iste. Kot sem že povedal, imajo mladi veliko energije, zmanjšalo pa se je število prizorišč in aktivnih bandov. Tudi v našem primeru je eden izmed gostov vedno kak starejši band, ki se je ponovno združil za (naš) dogodek, tudi v upanju, da bo privabil še kakega starejšega mačka. Danes smo pogosto prisiljeni poiskati alternativne in bolj oddaljene lokacije, kakšne koli projekte dodatno otežuje birokracija, zaradi česar so organizatorji skorajda prisiljeni ali poiskati lokacije v tujini ali neupoštevati določena pravila, kar je seveda rizična izbira, saj postane iz legalnega vidika organiziranje bolj tvegano. Postopki za upoštevanje vseh pravil in posledični stroški. Scena je živa, med organizatorji sta tudi pogosta dialog in sodelovanje, saj se v Trstu poznamo bolj ali manj vsi. Manjka vsekakor večja podpora »od zgoraj«, gre pa še povedati, da so tipi dogodkov malo različni: grindcore in hardcore dogodki so nekoliko manjši, kar pomeni tudi manjše stroške in posledično malo lažjo organizacijo. Večkrat smo premišljevali, da bi morda festival preselili v Slovenijo, čeprav smo vedno želeli obdržati formulo »zamejskega« festivala. Morda ga bomo prisiljeni preseliti vsaj v drugo občino (Prosek še spada pod občino Trst, op. a.), na primer v Devin-Nabrežina ali Zgonik.

Kar pa se ni spremenilo, je odziv povprečnega Tržačana, ki se nerad oddalji od centra. Žal bo tudi vihal nos nad kakršno koli vstopnino, saj pogosto ne ve, koliko dela in kakšni stroški se skrivajo za organizacijo takih dogodkov. Tovrstna mentaliteta je skoraj značilna prav za našo mikroklimo, saj bo že nekaj kilometrov stran, na primer v Ljubljani, dvorana kljub vstopnini polna tudi na torek. Zaradi tega vedno tudi računamo precej na slovensko občinstvo, tudi kdo iz Hrvaške zna priti zraven, v preteklih letih pa smo imeli med obiskovalci tudi kakšnega Avstrijca, Francoza ipd. Za ljudi iz bolj oddaljenih krajev je tudi težje, saj še ne nudimo krajev, kjer bi lahko prespali.

ILJA: Če se navežem na prejšnji odgovor; kateri novi izzivi so se pojavili v pokoronskem svetu in z današnjim razvojem dogodkov na globalni ravni (vojne ipd.)?

RAJKO: Nedvomno je poskočila cena celotne organizacijske verige. Podražili so se logistika, gorivo, cena izpolnjevanja birokratskih zahtev. Cene so se skoraj podvojile, v določenih državah celo potrojile. Promotorji in bandi imajo vedno težje življenje, kar se tega tiče, in turneje so vedno bolj komplicirane iz organizacijskega vidika, kar na koncu pomeni povišanje cene karte. Tržačanu bo recimo morda preveč, da bi za celodnevni festival s petimi ali šestimi bandi plačal 30 €. Pred dvema letoma je bila cena 20 €, v tako kratkem času se je že spremenila situacija. Poleg tega postaja tudi za vse manjše in srednje velike bande skoraj nemogoče organizirati turnejo.

Recimo, da so pri nas uspešne turneje bandov, kot so Bongzilla, Nick Olivieri, Nebula, Brant Bjork itd., za ostale pa je res težko. Potem so tu še večji koncerti, ki stanejo tudi več kot 90 €, kjer pa je že drugače in se pride do zaslužka, a tu so potem tudi vmes razni posredniki itd. Tudi mi smo se letos naslonili na tržaški Ticketpoint za prodajo kart, saj je to edini možen način za malo boljšo distribucijo, na srečo pa obdržijo nizke provizije.

Pomoč sponzorjev je tudi precej ključna. K sreči je v naših institucijah in podjetjih določeno zanimanje, saj do neke mere verjamejo v nas in v poplačilo, ki ga lahko imajo na področju javne podobe teh podjetij.

ILJA: Kot si že omenil, si organiziral tudi že kaj v tujini. Katere so najbolj očitne razlike v primerjavi z Italijo (in Trstom)?

RAJKO: Ni primerjave, predvsem če se pomikamo proti severu (Avstrija, Nemčija), je takoj razvidno, da je kultura dosti bolj razvita. Skoraj vsaka druga vasica ima svoj festival, organizacija je načeloma dodelana do najmanjših podrobnosti in bi jih res težko primerjal, predvsem z lokalnimi festivali, pri katerih so občine pogosto v vlogi pokroviteljev, saj jim je mar za podporo (sub)kultur in agregacije mladine.

ILJA: Se ti zdi, da doživlja stoner glasba preporod?

RAJKO: Seveda. To je sicer fenomen, ki traja že vsaj 10 let, in psihedelična glasba zadnje čase postaja nekaj modernega, kar postopoma privlači vedno širšo paleto poslušalcev. Določene zasluge gre pripisati tudi bandom, kot so 1000mods, saj so bolj melodični, do neke mere celo bolj pop, a ne v slabem smislu. So lažje poslušljivi kot mnoge druge skupine in privlačijo celo nerokerske poslušalce, kar je za nas, ki delamo s to glasbo, seveda nekaj dobrega.

ILJA: Kako se ti po poldrugem mesecu zdi, da se je odrezala prva edicija Heavy Psych Sounds festa?

RAJKO: Atmosfera je bila na višku in kdor je prišel, je bil zelo navdušen. Poskusili smo narediti, kar delamo tudi v drugih mestih (istočasno se je festival odvijal tudi v Bologni, op. a.): ponudba bandov je bila visoka, 12 v dveh dneh. Seveda so stroški teatra Miela (gledališča na tržaškem obrežju, op. a.) krepko višji, kar se je poznalo tudi na karti. 50 € za dva dneva glasbe in šest bandov na dan res ni ogromno, je pa dosti za tržaški milje. Prišlo je precej ljudi, nekaj čez 200 obiskovalcev na dan, ni pa to bilo dovolj, da bi se izplačalo iz ekonomskega vidika. Morda Trst res ni pripravljen na to, saj je bilo po drugi plati v Bologni dosti bolje: 500 obiskovalcev prvega dne in 600 drugega dne, kar nas je rešilo iz finančnega vidika. Veseli me, da je prišlo veliko občinstva iz Slovenije in Hrvaške. Kdor je prišel, je res velik ljubitelj glasbe. Kritik skoraj ni bilo in zelo me veseli, da je za ozvočenje skrbel Žan z Metelkove. Dosegel je najboljši rezultat v dvorani, ki je včasih lahko problematična. Seveda je to pripomoglo k odlični atmosferi in bandi so prodali ogromno mercha. Tudi sami smo prodali zelo veliko vinilnih plošč.

ILJA: Bi povedal še kaj o festivalu oziroma letošnji izvedbi?

RAJKO: Seveda. Kot prvo letos sodelujemo z združenjem Never Inn, katerega član sem tudi sam. Gre za mlajše društvo, ki je nastalo malo pred covidom-19 ali po njem. Organizirali smo različne dogodke, tudi punk in celo balkansko glasbo. Lokacija je vedno ista, saj je to trenutno najboljša za dogodke do 700–800 ljudi. Ponovno bodo z nami Express Grill iz Sežane, ki bodo poskrbeli za hrano, seveda bo tudi pijača. Letos bomo tudi sodelovali s tržaškim lokalom Indo Vino, ki bo pripravljal tudi koktajle, kot dodatno ponudbo za vse, ki ne pijejo piva ali špricarjev. Ponovno bodo na voljo masaže in prodaja vinilk. Letos smo se glasbeno malo bolj usmerili v psihedelijo, kar je rahla sprememba v primerjavi s prejšnjimi leti.

Začelo se bo sicer s sludgem, z Britof, sledili pa bodo ponovno združeni Black Mamba Rock Explosion za naše starejše rockerje in Savanah, zelo kakovosten in perspektiven avstrijski psihedelični power trio, ki sem ga že slišal kot predskupino Fu Manchu na Dunaju. Black Rainbows so uveljavljen stoner/fuzz band, ki je že nastopil na vseh največjih evropskih festivalih, pred kratkim tudi na Hellfestu. Na koncu bodo za špico nastopili Colour Haze, zelo psihedeličen stoner, v katerem lahko slišimo odmeve psihedelije 60-ih, na primer hammond orgle in razno elektroniko. Mislim, da bi lahko bila letošnja postava zelo zanimiva tudi za širšo paleto obiskovalcev. Vrata bomo odprli ob 17.00, koncerti se bodo začeli ob 18.30, po koncu koncertov pa bo seveda glasbo vrtel DJ. Prostor je precej enostavno dosegljiv z javnim prevozom.

ILJA: Na kakšni podlagi je prišlo do tovrstne izbire bandov?

RAJKO: Če sem iskren, je prišlo do tega na podlagi bandov, ki so to poletje na turnejah. Določenih bandov si recimo letos tudi nismo mogli privoščiti, sem pa zelo zadovoljen, da smo lahko vsekakor zagotovili tako kakovosten line-up. Bomo videli, kako bo naslednje leto. Če nam uspe, bi se seveda radi razširili in morda celo pomaknili k morju.

ILJA: Bi povedal še kaj o Rocket Pandi?

RAJKO: Seveda. Rocket Panda je obstajala kot mali management že vrsto let, najprej v Rimu, in brata ustanovitelja sem spoznal v Milanu pred kakimi 15 leti. Ob povratku v Trst sem v sklopu Pande deloval ljubiteljsko, s kolegom Marcom Bernobijem pa smo najprej organizirali razne zvrsti, kakšen v Tetrisu. Kljub določenim skeptikom smo začeli postopoma privlačiti vedno večje občinstvo k stoner glasbi z bandi, kot so Stoned Jesus, 1000mods, Yawning Man itd. Zdaj z Marcom organizirava skoraj izključno samo še festival, moje glavno delo pa je pri založbi Heavy Psych Sound Records.

Festival Stoner Kras se bo odvil 13. julija 2024 v Kulturnem domu Prosek Kontovel pri Trstu, karte pa lahko kupite tukaj.