Znova pišem neke vrste in memoriam, tokrat s še posebej močnim žarko-grenkim priokusom v umu in ušesih, saj je z železnega in težko dostopnega Olimpa slovenske metalske scene 6. septembra 2025 sestopila skupina, ki zaradi svojega glasbenega dela predstavlja daleč največ in najpomembnejše, kar je očetnjavi in svetu ponudila slovenska ekstremna metalska scena.

Arturja (po mojem vedenju ključnega ustvarjalnega duha skupine), njegovo kreativnost in sposobnost natančnega, sebi lastnega ter izvirnega umetniškega izražanja poznam že dolgo časa. Rasel je še z nami, prvo generacijo slovenskih black metalcev, in bil zato zraven tudi še v času, ko je svetovna black metal scena izdala nekatere najpomembnejše in brezčasne spomenike svojega obstoja. Tako je z lastnimi pljuči dihal opojni zrak tistega časa in že takrat premikal meje lastne kreativnosti.¹ Vrh njegove glasbene ustvarjalnosti² predstavlja (so)delovanje v skupini Dekadent, v glasbi katere so se združili optimumi najboljših z n-kratnimi multiplikativnimi učinki.

Glasbeno pot skupine spremljam že od njene prve plošče, Manifestation of Seasonal Bleeding, s katero se je skupina povzpela na mesto največje in najpomembnejše izvirno-kreativne sile ekstremne metalske scene na sončni strani Alp.³ Tak status je skupina potrdila z izdajo daleč največje in najboljše avdio-video slovenske celovečerne mojstrovine vseh časov – plošče in filma The Deliverance of the Fall.⁴ In ne gre za popolnost le v slovenskih okvirih; odličnost te umetnine sega čez, preko in skozi – prav do svetovnih vrhov ustvarjanj ekstremne (ne zgolj black) metal scene.

Z vsemi naslednjimi ploščami je skupina zgolj še dokazovala in potrjevala neizpodbitni status in pečat na naši metal sceni. Morda prav zato in od tod prihajata dve obžalovanji, ki jih čutim v zvezi z Dekadent. Prva je ta, da jim na koncertih (vsaj do poslovilnega) iz takih ali drugačnih razlogov nikdar ni uspelo magistralnosti svojega dela preliti v živo. Druga je ta, da očitno ne bom nikdar doživel, da bi Dekadent kot skupina, ki si po mojem prepričanju najbolj zasluži nastop na takem festivalu, na Brutal Assaultu razgnali obzidje metalske kritičnosti in glas slovenske ekstremne metalske kreativnosti ponesli v vesolje.

Kljub temu so mi Dekadent dokazali, da igrati z najbolj znanimi ne pomeni biti najboljši, sploh če ne igraš svoje glasbe. Pokazali so, da najboljši pomeni biti najbolj ustvarjalen, najbolj samosvoj in ne preveč in povsod, sploh ne po družbenih omrežjih. Nosilci prapora ponosa slovenskega ekstremnega metalskega ustvarjanja so tako 6. septembra 2025 spustili prapor in v tem trenutku še ne vidim nikogar, ki bi lahko enako dostojno stopil v njihove čevlje in naprej opravljal njihovo poslanstvo.

Za konec bi si verjetno lahko izposodil in parafraziral verze Sentenced »Lower the flags a good man band has passed /…/«, ampak bom raje zapisal tole: napnite ušesa in se zdrznite ob mogočnem klicu rogov, začutite poživljajoče ostro praskanje kitar po žilah, zadrhtite ob zvokih bobnov in bas kitare ter sprožite telo ob valovanju sija klaviatur ter hrešču zlobniških vokalov. Prisluhnite glasbi Dekadent, kako odmeva od poletja, skozi jesen in zimo do vigredi v večnost spomina časa ter kozmičnega dogajanja. Ja, to je naš glas, to je glasba Dekadent!


[1] Eden pomembnejših dokazov in prizadevnosti za ohranjanje izročila slovenskega black-metalskega ustvarjanja je sodelovanji pri ponovni izdaji dema projekta Lupus – The Geniirising.
[2] Z izdajami plošč je daleč presegel domet in glasbeni pojem vsega, kar so kdaj koli ustvarili njegovi glasbeni »tutorji«. Ti bi na to morali biti ponosni.
[3] Ne le na glasbenem, marveč tudi na nivoju kvalitete in izvirnosti designa.
[4] V čast tej plošči, vsej brezmejnosti lepote, pejsažev čustev in mogote, ki jo sijejo pesmi na njej, majico skupine s te plošče, nosim en dan na vsakem metalskem festivalu, ki ga obiščem. Gre za majico edinega slovenskega benda, katerega glasbi dajem tak pomen, da nosim njegovo majico z dvignjeno glavo na mednarodnih metal festivalih.

Avtorica fotografije je Saša Krajnc.