Iz zakladnice: Ali bom čez 20 let lahko šel na koncert Judas Priest?

Oziroma: Kaj se bo zgodilo z zapuščino odhajajočih prvoborcev metala iz sedemdesetih in osemdesetih?

Čeprav je od mojega zadnjega prispevka za Paranoid minilo že skoraj poldrugo desetletje, nisem ob vabilu, da bi pripravil prispevek ob 25. obletnici, razmišljal niti sekundo. Četrt stoletja je vsega spoštovanja vredna starost za vsak medij, še zlasti pa za medij, ki se ukvarja s subkulturo, imenovano heavy metal, v naši majhni deželici, kamor turneje velikih metal imen ne zavijejo ravno pogosto.

Pojma, kot sta vztrajnost in minljivost, sta se v razmislek ponujala kar sama od sebe. Na eni strani vztrajnost fanov, da smo se tudi v srednjih letih pripravljeni za dober koncert zapeljati 400 in več kilometrov daleč, na drugi strani pa vztrajnost bandov, da pri sedemdesetih snemajo albume in koncertirajo po svetu. Seveda pa se pri glasbenikih ne moremo izogniti minljivosti. V zadnjih nekaj letih praktično ne mine teden, da ne bi na oni svet odšel ta ali oni izmed mojih herojev.

Čeprav sem uspel v štirih desetletjih videti v živo večino meni ljubih bandov, imam na svojem seznamu še kar nekaj neuresničenih želja in mnoge med njimi postajajo zaradi odhajajočih na oni svet vse manj uresničljive. Tako sem v zadnjih letih začel vse pogosteje razmišljati o tem, kaj bo, ko bandov, kot jih poznamo, čisto zares več ne bo.

V otroštvu sem s starši pogosto obiskoval opero. To je bila glasba za večnost. Skladatelji so bili praviloma že davno na onem svetu, njihovo glasbo pa so poustvarjali vedno novi in novi izvajalci. Skratka, za prihodnost klasične glasbe je že po definiciji poskrbljeno.

V najstniških letih, v zgodnjih osemdesetih, sem postal zaprisežen fan glasbe, ki smo ji rekli heavy metal. To je bila glasba za tukaj ter zdaj in se sploh ni zdelo pomembno, kako dolgo bo trajalo. Prav v času, ko sem se začel intenzivno zanimati za metal, je bilo že kar nekaj velikih bandov preteklost. Led Zeppelin, Black Sabbath, Thin Lizzy, Deep Purple in Aerosmith, torej največji med velikimi niso več obstajali in to smo jemali kot nekaj samoumevnega. So pač razpadli, morda so preprosto odrasli in se začeli ukvarjati z resno glasbo. V Jugi smo se najbrž sekirali še manj, ker k nam tako ali tako ne bi prišli nastopat.

Skratka, rocka in metala nismo jemali kot glasbo za večnost. Med prvimi albumi, ki sem jih nabavil, je bil Made In Japan od Deep Purple. Čeprav je bil izdan komaj deset let poprej, se mi je zdelo, da je to glasba iz preteklih časov, nekaj skoraj zastarelega. Ne spomnim se sicer, da bi o tem sploh kaj veliko razmišljal, a bržčas sem tudi sam verjel, da gre za minljivo glasbo, glasbo za mlade, in da se bom nekega dne tudi jaz zresnil in nehal poslušati metal.

No, pot metala je zavila v čisto drugo smer. Večina prej omenjenih bandov se je ponovno aktivirala, nekateri za stalno, drugi začasno in nekateri med njimi še danes žagajo s polno paro. A leta ne prizanašajo in vse več glasbenikov odhaja na oni svet. Nekateri bandi, denimo Motörhead, so preprosto prenehali obstajati, spet drugi bandi na izpraznjeno mesto pripeljejo nove moči in zatrdijo, da bi si pokojni želel, da nadaljujejo z delom. Medtem pa se fani na Blabbermouthu prerekajo, ali je to sploh še pravi band ali pa gre le še za cover band. Tako imamo danes kopico še delujočih bandov brez originalnih članov, takšni so denimo Lynyrd Skynyrd in Molly Hatchet, deloma tudi Foreigner, ki se jim ustanovitelj in edini originalni član Mick Jones samo občasno pridruži na odru, kadar se počuti nekoliko bolje.

Vsak ima seveda pravico do mnenja, vendar je zame pravo vprašanje, ali si želim čez 10 let slišati v živo Highway Star in Smoke On The Water, čez 20 let Victim Of Changes in Electric Eye ter čez 30 let Holy Wars in Symphony Of Destruction. Lahko sem seveda načelen, ampak potem se pač moram sprijazniti, da meni najljubše glasbe nekoč ne bom več mogel videti in slišati v živo. Kar se mene tiče, ni dvoma – dobra glasba je na svetu zato, da se jo igra in posluša.

Možnosti je kar nekaj. Ena izmed njih je, da bodo bandi ostali aktivni tudi, ko originalni člani ne bodo več med nami. To smer je nedavno tega nakazal Paul Stanley z izjavo, da si lahko predstavlja, da bi Kiss obstajali tudi po njegovi in Simmonsovi upokojitvi. Tudi David Coverdale je imel najbrž nekaj podobnega v mislih, ko je v Whitesnake pripeljal hrvaško čudežno grlo Dina Jelušića. Da takšen pristop lahko zelo dobro deluje, se je pokazalo na primeru Thin Lizzy – ob smrti Phila Lynotta zagotovo ni nihče niti pomislil, da bi band lahko še kdaj deloval. A so se v začetku tisočletja zbrali in »odprašili« nekaj turnej. Sam sem jih imel priložnost videti kar nekajkrat, vsakič naslednjič je bilo v bandu manj originalnih članov, pa vendarle so me vsakič znova sezuli. Ko stopijo na oder in usekajo z Jailbreak, je v trenutku jasno, da je to glasba za večnost in bi bila prava škoda, če je ne bi več mogli slišati v živo samo zato, ker bi bili člani banda pokojni. Skratka, ohranjanje bandov tudi po smrti originalnih članov je zame najbolj obetavna možnost, seveda pa je pomembno, da bodo tisti, ki bodo upravljali z zapuščino, to znali in zmogli početi na način, ki bo v čast pokojnim velikanom.

Druga možnost so cover bandi. Teh je že danes veliko, vendar pa vsaj zaenkrat njihov cilj ni ohranjanje zapuščine bivših bandov, temveč prej pobiranje drobtin, ki padejo z mize še delujočih velikanov.

Naslednja varianta so hologrami. Sam sem ga imel priložnost videti v živo lani na koncertu Queen, ko je Freddie za nekaj trenutkov prišel na oder, nekaj malega pel, nam zabrusil »F*** you!« in odkorakal z odra. Ne vem sicer, kako je bilo tole videti v prvih vrstah, ampak od daleč je delovalo nadvse prepričljivo, skoraj strašljivo. Kljub vsemu pa prisegam na glasbenike iz mesa in krvi. Sem pa odprt za nove tehnologije in bi si z veseljem ogledal denimo koncert z Diovim hologramom v živo, če ga bo Wendy kdaj pripeljala v našo bližino.

Glede na to, da razen redkih izjem ne poslušam novejših bandov, nastalih v tem tisočletju, seveda upam, da bom tudi čez 20 let lahko užival na koncertih Purplov, Maidnov ali Priestov. Verjamem, da je njihova zapuščina preprosto prevelika, da bi nehali obstajati samo zato, ker bi originalni člani umrli ali obnemogli.