Drage metalke in metalci,

starega smo pokopali, le sekundo zatem pa je že vzklilo novo. Ne le leto, temveč celo desetletje. December je prinesel zadnje koncertne poslastice (Helstar, Thrash Fest, Blaze Bayley itd.), novo leto pa za razliko od lanskega spektakla na žalost ni minilo pred dva tisoč glavo množico ob zvokih heavy metal banda sredi prestolnice. Nič zato, kljub vsemu smo ga preživeli izredno glasno in heavy. Paranoid Webzine je medtem vstopil v dvanajsto leto on-line dostavljanja nadvse raznolikih metalskih vsebin v slovenščini, izključno in samo za vas, redne metalske bralke in bralci …
Pa jo preletimo, dekado namreč. Prihranjene vam bodo globoke filozofske misli (no, nekaj jih zagotovo bo), znanstvene analize in ostalo strokovno »sranje«. Metalska filozofija je v svoji biti, bistvu oziroma osnovi popolnoma preprosta. Saj veste kako gre: si ali nisi. Upam, da vsi, ki to berete … STE.
V nov milenium smo vstopili z dobrimi občutki. Leto poprej so se v originalni postavi po dvajsetih letih na odre vrnili Black Sabbath, Bruce Dickinson se je vrnil v Iron Maiden, Destruction so z reunionom (in odličnim demom, ki je nakazal novo ploščo s Schmierom) začeli vračati thrash v stare tirnice. Vladali so Extreme Progressive Nighti, idejni snovalec Paranoid Webzina, Mitja Gruber aka Impaler pa je na Koroškem organiziral prvi indoor metal fest, Metal Koroška. V Izoli so nas za 4000 Sit z dvournim spektaklom obiskali Iron Maiden, prvič kot šestčlanska skupina.
Leto zatem s(m)o bili še vedno mladi, ustanavljati s(m)o začeli prve bande, zbirka plošč pa je že začela dobivati obliko. Nismo vedeli kaj je downloadanje, kopiranje CD-jev in spoznavanje stotih novih bandov v enem dnevu. Seme novega vala thrasha so posadili vsi omembe vredni bandi iz osemdesetih, ki so se ponovno združili v podporo za rakom obolelima Chucku Schuldinerju in Chucku Billyju (prvi je decembra istega leta na žalost preminil). Pantera je odigrala zadnji koncert, v Sloveniji pa se je dokončno rodil najmlajši band v zgodovini države, Metalsteel.
2002 nas bi morala obiskala velika trojica tevtonskega thrasha, prišli so samo Destruction in Kreator, bili so Orto Metal Festi. Dobili smo prvi slovenski metal fest, Metal Manio v Komnu. 2003 so prišli Cannibal Corpse, Deicide, Prospect so odšli na turnejo z Exodus, Iron Maiden v Zagrebu, kamor smo številčno romali tudi Slovenci, smo gledali za 200 Kn, obiskali so nas Death Angel (koncert leta, op.av.), HammerFall so izdali zadnjo spodobno ploščo, Paranoid pa je poznal že skoraj vsak »resen« metalec.
Leta 2004 je prišla nova prelomnica: Avstrijci so svoj Metalfest Vienna prestavili v Tolmin in tako smo v malem severno-primorskem mestecu gledali bande kova Hypocrisy, Danzig, Destruction, Fleshcrawl itd. Metal Manije v Komnu po dveh letih ni bilo, zato smo vsi odšli v bližino Brežic na slabo organiziran festival Metal Dose, kjer je odpadlo pol bandov, pili smo Ravbarja (ne priporočam), oder in prizorišče nas je z organizatorjevo mamo, očetom in punco pomagalo postavljati tistih 15, ki smo bili na hipodromu že dan prej. Leather Throne se je istega leta na žalost dokončno finančno uštel z izvedbo U.D.O koncerta, decembra pa je bil v Ameriki na odru sredi igranja brutalno umorjen Dimebag Darrel.
2005 je bilo še polnejše in plodnejše od prejšnjega. Izpeljan je bil 6.66 metal fest v Kranju, kjer so se Dusk Delight počasi dokončno spremenili iz »dusk« v »dust«, prišli so Agent Steel, Nevermore etc., poleti pa po enajstih letih Slayer, ter prvič Anthrax. Ponovno so začeli razgrajati Obituary, slovenski bandi pa so se podali na velike festivale v tujino. Na Kaltenbach festu v bližini Dunaja so v družbi Destruction, Decapitated, Dissection in ostalih, kot prvi slovenski band kadarkoli nastopili koroški Wartune in goriški Evenrain, na Fuck The Commerce pa v družbi Suffocation, Incantation, Lividity in ostalih Dickless Tracy. Wacken je presegel 40.000 obiskovalcev, vrnila se je Metal Mania, Master Of Metal pa je v VPK-ju izvedel Monster Metal Madness fest.
Šesto leto v novem tisočletju se je začelo izredno obetavno, 23.1. so nas obiskale nemške bučke Helloween, Negligence in Sweet Sorrow so izvedli skupno turnejo Negligent Sorrow, Iron Maiden so ponovno izdali novo ploščo, prišli so W.A.S.P, Metalcamp je gostil velikane Testament, Jona Olivo itd. V Sloveniji so že razgrajali Eruption, Gonoba, Inmate itd., decembra so začeli Thraw, veliko koncertov pa smo kljub odlični domači ponudbi gledali tudi v tujini.
2007 se je na odre po nekaj letih z Dekadent vrnil Artur Felicijan, ponovno so začeli igrati Interceptor in Železobeton, nastali so Iron Median, v Sloveniji pa je bila izpeljana prva glam turneja, Lipstikk 'n' Leathür Conspiracy Tour. Izvedel se je prvi Heavy New Year fest, dobili smo še en festival, Metal Kramp.
Globalna metalska populacija se je začela vračati v preteklost, metalcore in ostali prebliski v momentu niso bili več zanimivi in z vstopom v 2008 smo ob ustanovitvi Keller in Eliminator tudi v Sloveniji doživeli thrash revolucijo. Koncerti so se začeli pojavljati vsak vikend. Nastala je večja skupina ljudi iz različnih regij države (že prej jih je bilo veliko, skozi vsa leta, a tu bi lahko govoril o res malih številkah, bilo nas je občutno manj, tu pa je številka postajala občutno večja iz tedna v teden), ki je začela vsak vikend romati v katerikoli kraj v Sloveniji, kjer se je dogajalo karkoli metalskega, brezkompromisno, večina se videva še vedno. Junija so celotno Slovenijo združili legendarni kalifornijci Forbidden, Cavalera se je ponovno pobotal z dolgo izgubljenim bratom, dan pred Metalcampom 2008 smo gledali Madball, na samem festivalu pa Down, Carcass, Brainstorm, Iced Earth, Helloween, Meshuggah, Behemoth …Za konec so nas obiskali še Biohazard in leto je počasi odšlo …
Predlansko metaliziranje smo desetega januarja začeli v Krškem (Inciter, Scepsis, Sagaris), leto pa se je nadaljevalo z mnogimi odličnimi klubskimi koncerti (Saxon & Iced Earth v VPK-ju, Headbanging Kud, Winterstrike Fest, Helstar in Municipal Waste v Kranju, Pestilence in Wolves In The Throne Room v Ljubljani), ko je zopet nastopila festivalska sezona, kjer smo ponovno obiskali vse možne feste, doma in na tujem (za deseto obletnico delovanja webzina smo dobili Paranoid Open Air). Leto je zaključil Nargaroth, progresivci pa nikakor niso smeli izpustili Porcupine Tree v novem Kinu Šiška.
Ko smo že mislili, da ne more postati bolj metalsko, se je ravno to zgodilo. Metal se je leta 2010 vrnil na tron, kjer je vladal v osemdesetih. Dokončno. Internet je pojedel vse fizične oblike, MySpace, Facebook in ostali portali pa možnost predstavitve ponujajo praktično vsakemu, ki zna na računalniku posneti tri tone. Kvaliteta se izgublja, prodaja CD-jev je nična (ne da se pritožujem, a boli me, ko vidim mladino, ki jim je nezavedno odvzet užitek spoznavanja prvih bandov skozi vohanje in branje knjižice pravkar kupljenega original CD-ja ali vinilke v priljubljenem CD-shopu in namesto teh, vsem nam dragih izkušenj metal glasbo začenjajo konzumirati z dvema klikoma na Youtube), kvantiteta neustavljivo narašča. Predvsem koncertno; ljudje ne vedo kam in kdaj, vsega je preveč in povsod. Festivali so se razširili po celem svetu, nekaj, kar si osem, devet let nazaj, ko jih je bilo deset v celi Evropi, nismo mogli ali znali predstavljati. Bandi se poleti ne odpravljajo več na turneje, obdobje od konca maja do konca avgusta je popolnoma zasedeno, vsaka večja nemška vas ima poleti svoj festival. Dobesedno vsak vikend.
Kot omenjeno, prva dekada novega tisočletja je nadvse rodovitno obrodila tudi v Sloveniji (predvsem po 2004). Rodil se je sto in en nov band, tudi mi smo dobili pet poletnih festivalov (POA, MMOA, Metalcamp, Metal Kramp in Haliaetum), naše klube pa so medtem obiskali vsi pomembni (in manj pomembni) bandi. Metal postaja vedno bolj priljubljen med mladino, ki se vrača trideset in več let nazaj ter odkriva obskurne NWOBHM bande, bande iz sedemdesetih in zavrača Korn, Coal Chamber ter podobno »sranje«, ki je prevzelo misli mainstream mladine sredi devetdesetih. Thrash metal je nepredstavljivo postal trendovski, po resurekciji 2001, odraščanju 2004, pretiravanju 2007 in 2008 pa je vmes posegel še Youtube in tako nam zdaj že vsak drugi trinajstletnik govori o komadih s prve Demolition Hammer plošče ali Hallows Eve demo posnetkov, oblečen v najnovejše Nike hitopke za 100 € in »đeket« s 104. našitki. Bolje, kot nič, kajne? Zgodil se je medijski »The Big Four«, Mustaine se je dokončno pobotal in po 27. letih končno spet stopil na oder z Metallico, heavy metal velikani Iron Maiden še vedno grabijo vse starostne skupine in spole za tiče in joške in ne popuščajo, vsi originalni Black Sabbath člani so še živi, Lemmy še vedno kadi Marlboro in pije Jack Daniels. Roko na srce, bilo je odlično, a na žalost ne samo in izključno rožnato. Po Chucku, Dimeu, Pintadi, Piggyju, Baloffu, Vitteku, Steelu (in neštetih enako pomembnih, a manj znanih borcih) nas je v novem tisočletju zadnji zapustil človek, brez katerega si metal sveta dejansko nismo znali predstavljati. Ronnie James Dio. V zadnjih dneh preteklega leta so negativno udarili še eni staroselci: Judas Priest, ki so napovedali poslovilno turnejo. Jokali ne bomo (no, nekateri verjetno bodo), vse se enkrat konča, pozitivno pa je dejstvo, da jih imate zaenkrat v tekočem letu možnost videti še prav vsi heavy metal manijaki .
Pravkar zasejano leto zopet obljublja polno letino. Januarja nas čakajo Helloween, Accept, Nile, Winterstrike Fest in še kaj, sledile bodo turneje mnogih odličnih bandov (Angra, OverKill, Destruction, Heathen, Nevermore, Death Angel, Atheist), v Sloveniji se bodo prvič ustavili Count Raven, ponovno prihajajo Grave Digger, Saxon, line-upi festivalov se počasi že pregibajo čez polovico potrjenih in izgledajo povečini odlično, redni koncerti s slovenskimi bandi pa so postali že tako samoumevni, da jih ne bom omenjal.
Metal je povsod, bolj dostopen kot kadarkoli prej, vplivnejši kot nekoč in večji kot v osemdesetih. Pogled na nove generacije metalcev nam daje upanje v heavy metal »religijo« in neizpodbitno dejstvo, da gremo naprej. Močno, ponosno, brezkompromisno. Vedno podcenjevani, vedno postavljeni v podrejen položaj, nikoli res zares razumljeni (sicer pa, ravno v tem je čar, kajne?), a prav zato neuničljivi in združeni v iskanju resnice in odkrivanju vsega lepega in neumorno poštenega, kar nam distorzirana kovina ponuja že štirideset neprekinjenih let. Ne vdajte se, bodite to kar ste, metalizirajte še naprej …