Kultni Norvežani se vračajo z osmim albumom. Ta nosi naslov The Wolf & the King, oba sta upodobljena na naslovnici, in kot razkriva naslovnica naslov albuma in obratno, tako ime banda znova pove vse. 1349 ne eksperimentirajo več, delajo čistokrvni norveški black metal, recenzirani album pa si lahko brez težav tolmačimo kot naravno nadaljevanje predhodnika The Infernal Pathway.

A naj se že kar takoj malenkostno popravim. The Wolf & the King ne vsebuje intermezzov, ki so se prvič pojavili na albumu Demonoir in jih je vseboval tudi že omenjeni The Infernal Pathway. Poleg tega bi si upal trditi, da je aktualni album malenkost počasnejši, in sicer na račun večje doze melodičnosti in groova.

Torej, The Wolf & the King ponuja osem komadov. Teh seveda ni težko razdeliti na dva dela, a delitev albuma na prvo in drugo polovico pomeni tudi delitev na bolj direktne ter popularnejše komade, ki bodo verjetno tudi v živo najbolj izpostavljeni, in komade, ki so težji, a dolgoročno prinašajo več zabave.

Prva polovica ponuja The God Devourer, Ash of Ages, Shadow Point in Inferior Pathways. Vse štiri komade so izpostavili band oziroma založbe med promoviranjem albuma, trije od njih so si prislužili videospot. Vsi štirje ponujajo vse, kar se od banda pričakuje, da ne bi zapadli v brezzvezno ali dolgočasno nabijanje, pa poskrbita Frost za bobni in Archaon na kitari. A po drugi strani ti komadi ponujajo že slišano in doživeto atmosfero, dodaten trn v mojih ušesih pa so ponavljajoči se refreni, ki na dolgi rok postanejo moteči.

Drugo polovico albuma doživljam drugače. Začne se s komadom Inner Portal, ki me navdušuje z low tempo trenutki, ki proizvedejo tisto pravo težko metalsko atmosfero, in odlično kitarsko solažo. Namesto direktnih kitarskih riffov druga polovica albuma ponuja tudi nekaj več disonantnih trenutkov, zaradi česar na višjo raven zraste tudi zanimanje. Seveda se tudi drugi polovici albuma sliši, kdo je njen idejni oče, tudi tukaj zveni marsikaj že znano, a zaradi omenjenega album vseeno bolje deluje. A morda zapišem raje tako: v drugi polovici se je band bolj sprostil in svobodneje ter globlje zadihal na vso moč. O tem v veliki meri priča tudi zaključni Fatalist.

Za konec? Ravno moteči ponavljajoči se refreni so tisti, ki gredo najprej v uho, zaradi česar se zavedam, da je vseeno, kaj bo band igral 10. maja v Zagrebu, vsak komad bo po svoje poskrbel za navdušenje.