Raziskovanje hrvaške scene se nadaljuje! Tiste dni sem začel z eksperimentalnimi Po Metra Crijeva, temu pa sedaj sledi izlet v stoner doom prostranosti. En gram izleta zna biti kar hud – nisem sicer osebno preveril pri bandu, ali je mišljen gram LSD-ja ali »norih gobic«? Za čiste duše: LSD je (trenutno še vedno) prepovedana psihedelična droga, ki je dosti nevarnejša kot dobri stari alkohol, ki ne le razjeda jetra in možgane, temveč tudi vsaj 10 % slovenskih družin. Za primerjavo: psiheledični učinki »papirnate znamke« LSD-ja se začnejo pri nekje 0,025–0,050 gramih, medtem ko nore gobice potrebujejo občutno večjo zaužito količino (1000–5000 g, odvisno od vsebnosti aktivne učinkovine psilocibina). V naslednjih vrsticah bo tekla debata, gram česa je bilo zaužitega, da je na svet privekal Long Overdue.

Smešno, kot se sliši, celo stoner doom se lahko razbije na podskupine. Poglavitno ločilo med bandi sta po mojem skromnem mnenju vokal in izbor kitarskih efektov. A Gram Trip bi lahko na prvo žogo neposredno primerjal z Dopethrone, kjer kričeči, včasih sludgovsko obarvani vokali in monotonost riffov ustvarijo zelo specifično glasbeno izkušnjo. Okultna atmosfera z dizintegriranim bongom v mračni zeleni barvi pred oskrunjenim oltarjem na naslovnici meče močno simboliko in nakazuje glasbeno smer, še preden zaslišimo prvo noto. Prve sekunde albuma se začnejo s tiho basovsko linijo, ki sem jo verjetno zaradi fraze »long overdue« intuitivno povezal s pesmijo Fear Inoculum (o)kultnega banda Tool, ki se začne z besedami »Immunity, Long Overdue«. A to je le iluzija, kaj kmalu se zariše jasna ločnica med prog metalom in stoner doomom – dobro!

Kontradiktorno, a monotonost riffov je poglavitna kakovost albuma. Spomnimo, vzeli smo cel gram izleta, kjer prija varna, ponavljajoča se in predvidljiva situacija. Navsezadnje, okolje, v katerem se nahajamo (»setting«), ima nezanemarljiv vpliv na psihedelično izkušnjo poleg sinergije našega duševnega stanja (»set«) in droge same – tako trdi sam doktor Timothy Leary, obraz kontra-kulture v 60. ter goreč zagovornik medicinske uporabe LSD-ja. Timothy bi svojim pacientom v okviru »settinga« nedvomno priporočal slabo šolsko uro časa, kolikor A Gram Trip traja. Čar je ravno v tem, da poslušalec v stoner doom svetu ne pričakuje težke inovacije in masturbiranja pentatoničnih lestvic po kitari ob pestri menjavi ritmičnih vzorcev. Raje se poslušalec z večnim settingom obrne vase in se na nek način loti meditacije (vsaj na meni to deluje na tak način). Popolnoma legalna droga!

Splošen tempo albuma je primerno počasen, prej doom kot stoner, kar gradi na teži glasbe in poslušalca posrka vase kot gravitacija črne luknje. Marihuani bi bilo verjetno malce dolgčas na takšnem tempu in bi rajši šla kam drugam. Še najbolj groovy komad, ki izstopa od ostalih in bi lahko bil mlajši nečak pesmice Dragonaut od legendarnih Sleep, je Cosmic Fortress. V gramskem izletnem svetu se ta tempo sliši kot brutal death metal, zato v tej trdnjavi prej priporočam marihuano kot psihedelike … Na čisto osebni noti mi je najbolj k srcu prirasel apokaliptičen Two Dimensional, kjer pred očmi kar vidim zombije, ki z iztegnjenimi rokami v taktu korakajo v lovu za možgani. In prosim vas, cenjeni sopotniki, naj vas izlet ne utrudi, da bi omagali pred poslednjima komadoma Liquid ter AGT. No, ali pa vsaj prisluhnite introm – zvok pogube in padanja iz vesolja nazaj v realnost s spremljajočimi kriki dovršeno zaključi zgodbo.

Da povzamem: na izletu so bile nedvomno zaužite gobe, LSD pri tako visokih odmerkih ne bi dopuščal ustvarjanja glasbe. Za vsako tegobo rožica raste, pravi moja babica. V tem kontekstu, dragi alkoholiki, vam iskreno želim uspešno bitko proti demonom odvisnosti in v najbolj turobnem primeru, ko pride do točke, da slišite ultimat »izberi: ali družina ali alkohol«, pojdite prosim brez obotavljanja na gramski izlet. Nikoli ni prepozno, da naredimo pravo stvar. A Gram Trip morda ni končna rešitev, a je nedvomno korak v pravo smer.