Aeternus so norveška zasedba, ki je bila nekoč bolj blackmetalsko, danes pa bolj deathmetalsko usmerjena. Ne glede na glavno rdečo nit je bil metal iz hiše Aeternus vedno poseben, band je zase govoril, da proizvaja »dark metal«. Ta izjava v mojih učesih temelji na tem, da zna band metalsko nevihto zapakirati v melodično umirjeno celoto, ki nagovori tudi ljubitelje metala, ki se ob poslušanju radi zibljejo. In zakaj band potem ni bolj poznan? Ker omenjena melodičnost ni vedra, temveč je mračna in težka.

In tako smo že nekako tudi pri Filozofu. Enajst let po ploščku …And The Seventh His Soul Detesteth, ki sem mu takrat aktivno posvetil svojo pozornost, je band izdal še dva albuma. Leta 2018 je izšel dolgometražec Heathen, lani novembra pa aktualni Filozof. Medtem ko sem očitno med poslušanjem Heathen izgubil voljo, da bi našel en komad, ki »štrli ven«, tega pri aktualnem ploščku nisem naredil. Kar pa tudi ne pomeni, da sem takšen komad tudi našel. Miniti je moralo relativno dolgo obdobje oziroma kar veliko poslušanj, da sem se usedel in začel pisati te vrstice. Philosopher namreč spada med albume, ki delujejo kot celota, medtem ko je težko s prstom pokazati na ta ali oni komad, ki je iz tega ali onega razloga drugačen, poseben, bolj zanimiv.

Filozof oziroma njegov otvoritveni komad Existentialist Hunter se začne z gromom in pokanjem lesa, ko se drevo zlomi. Nato vstopijo instrumenti, ki nas v srednje hitrem tempu ponesejo skozi komad in bolj ali manj tudi celoten album. Ares, mastermind za imenom Aeternus in njegov zadnji ustanovitveni član, na tej poti postreže s počasnejšimi ritmi in melodijami, ki so prevladujoče, a tudi s hitrejšimi, ki se pogosteje pojavljajo v drugi polovici albuma. Jedro albuma torej tvorijo srednje hitre melodije, ki všečno koketirajo s poslušalcem, s poudarkom na uporabi višjih in/ali clean kitarskih tonov, medtem ko dvojni bas boben v ozadju tvori prijetno podlago in kaže zobe, Aresov globok vokal pa poskrbi za metalski izraz jeze na eni in pogube na drugi strani.

Omenil sem, da postaja album proti koncu hitrejši. To bo menda tudi razlog, da med meni ljubše komade štejem predzadnjega The Luciferian Architect, ki postreže z nekoliko bolj nalezljivim kitarskim riffom, ki se ponavlja skozi cel komad. Sicer pa album deluje zelo tekoče, komadi se zlivajo drug v drugega, a se zaradi marsikaterega počasnega trenutka znajo stvari na sredi poti tudi ustaviti.