Mogoče občutek vara, a zdi se, da Danci Afsky zelo radi zahajajo v našo prestolnico. Seveda ta občutek nikakor ne spominja na čas, ko so v naše kraje nenehno vdirali švedski Vikingi Amon Amarth in je raja postala že zelo nejevoljna. Da ne zaidem predaleč, pa je tendenca pri Afsky takšna, da se Ole Pedersen Luk in druščina ob vsakem pohodu po Evropi Ljubljani nikakor ne želijo izogniti. Kot ljubitelj umazanih in melanholičnih temnometalskih zvokov to vsekakor pozdravljam in na tem mestu že zdaj vse ljubitelje glasbe Dancev vabim na Metelkovo, saj bo ob dnevu spomina na mrtve ljubljanska Menza pri koritu gostila Afsky skupaj z nemškimi stanovskimi kolegi Mýrdal. Za še privlačnejšo ponudbo pa so Afsky poskrbeli tako, da se na pot po Evropi podajajo z najnovejšo stvaritvijo Fællesskab, ki bo danes osrednja tema tokratnega zapisa. 

Dve leti po izidu celovečerca Om hundrede år je Ole v svoj potrfelj dodal plošček Fællesskab in tako v desetih letih delovanja ustvaril štiri mogočne dolgometražne stvaritve. Tako kot že na zadnjih izdajah se je Ole držal ustaljenega recepta šestih komadov in s skupno dolžino nekaj več kot 40 minut postregel z zdaj že markantnim zvokom danske melanholije in obupa v pravi black metal maniri. 

Z izsekom otroške pesmi uvodna skladba Velkommen til livet album Fællesskab odpre sicer presenetljivo pozitivno, vendar hitro preide v za Afsky zdaj že tipično surovost ter melanholičnost. Učinek, ki ga Ole ustvari in doseže s preprostimi tremolo rifažami, pa vseeno zadostuje, da kontradikcija uvoda v primerjavi s celotnim komadom ali bolje rečeno celotno ploščo pride še kako do izraza, le da so Afsky s četrtim izdelkom Fællesskab lastni zvok še dodelali. Čeravno je glasba surova in umazana, je Ole znova dokazal, da lahko človek tudi v takšni podobi ustvari parajoče melodije ter mogočno atmosfero, katerih temelj je zgolj kitara. Dober pokazatelj tega je drugi komad Den der ingenting ved tvivler aldrig, ki svojo sorodno dušo najde z Arveskam, medtem ko Natmaskinen na albumu svojeglavo premeša štrene. Ravno ta sprememba tempa izdelku razbije nakazano »linearnost« in tako še prilije olja na ogenj že tako zelo premišljeni dinamiki ustvarjanja depresivne atmosfere ter podžge zasnovo albuma. Flagellanternes sang nato združi oba pola v celoto, ki z zadnjim komadom Svanesang doseže epski vrhunec. Če je Flagellanternes sang z izražanjem melanholije in depresivne atmosferike še nekako zadržan, pa Svanesang v enajstih minutah ne izgubi na moči izražanja tega. Kljub brutalnosti so deli izpiljeni do potankosti, svoje pa doda ravno pravšnja umazanost zvoka.

Četrti album Afsky Fællesskab je zanimiv primerek depresivnega black metala in čeravno se zdi, da takšni izdelki ne demonstrirajo nečesa oprijemljivega, pa sem mnenja, da kljub vsej preprostosti, umazanosti ter seveda po svoje tudi brutalnosti takšni albumi nosijo kar precejšnjo težo, le na drugačen, svojstven način. In Afsky so dober primer tega. Album generalno gledano ni presežek inovativnosti, a bo vsakemu ljubitelju žanra ponudil marsikaj in še več. Zato ne oklevajte in ne premišljujte predolgo, ali bi se 1. novembra udeležili dogodka v Menzi ali ne. Odgovor je več kot na dlani.