Ob ime Anomalie sem se kot metal navdušenec v preteklosti seveda že večkrat spotaknil. Toda srečanje s tem imenom me do lanskega obiska prve edicije avstrijskega festivala Transcending Visions Fest, na katerem so poleg Triptykon, Harakiri For The Sky, Ellende, Karg in Gates Of Sleep nastopili tudi Anomalie, nikoli ni sezulo. Anomalie so oziroma je, kajti za tem imenom dejansko stoji samo Marrok, torej moral posneti album Tranceformation oziroma pesem Alive, da je pritegnil tudi mojo pozornost. A gremo lepo po vrsti.

Kot post-black metal leta 2011 rojen projekt je z zadnjim, četrtim dolgometražcem po vrsti, doživel (manjšo) preobrazbo. Anomalie se po eni strani naslanja na poznane melodije, hkrati pa pomika meje lastnega glasbenega ustvarjanja dalje v smeri atmosferičnosti oziroma transcendence, kakor to namiguje naslov albuma in naslovi posameznih komadov, ki so vsi opremljeni z dodatno navedbo »Trance«.

Ta transcendentalna atmosferičnost je po eni strani ustvarjena z neofolk elementi, ki nas pozdravijo takoj ob začetku albuma s pesmijo Trance I: The Tree in nato tudi v nadaljevanju tvorijo rdečo nit z različnimi inserti zvokov iz narave. Po drugi strani pa je z bobnarskimi ritmi in poudarjeno basovsko linijo ustvarjeno šamansko-ritualno vzdušje, ki spominja na te in one črno-metalske bande scene. Med drugim tudi na grške Rotting Christ, pri čemer pa ne gre zgolj za slučaj, kajti Sakis Tolis je sodeloval pri komadu Trance V: Cerulean Sun. Oba svetova pa ravno na koncu taistega komada združijo prijetne violinske melodije.

Nekoliko bolj blackmetalsko obarvani del albuma predstavlja komad Trance II: Relics, kjer se kot gostujoči vokalist predstavi Nornagest od belgijskih Enthroned. Osebno se mi zdi, da tovrsten ponotranjen black metal dosti bolj ustreza njegovemu vokalu kot black metal, ki ga dejansko proizvaja s svojim matičnim bandom.

No, in tako pridem končno do osebnega vrhunca albuma, ki se celostno nagiba bolj na black metal stran, pri tem pa nikakor ni moč pogrešati omenjene atmosferičosti. Tudi pesem Trance III: Alive temelji na repetitivnih, lebdečih kitarskih riffih, vrhunec transcendence pa Marrok doseže z izredno nalezljivim in intenzivnim refrenom, ki pa je po drugi strani besedilno okleščen na vsega tri besede: »I am alive«. Ta komad ponuja poleg tega enega redkih trenutkov, ko vokali niso omejeni le na posamično ali zborovsko clean petje, temveč ti izražajo tudi svoj del metalske agresije.

Celostno gledano je album Tranceformation umirjene narave, ki gradi vzdušje na počasnih in srednje hitrih ritmih, zaradi česar poteka njegovo dojemanje oziroma razumevanje tudi zelo hitro. Ali povedano drugače: ne boste potrebovali dolgo, da boste vstopili in razumeli svet, ki vam ga predstavlja Anomalie.