RECENZIJE

4. 3. 2015
Archgoat - The Apocalyptic Triumphator
Debemur Morti Productions, 2015

Archgoat so v mojih ušesih definitivno največje odkritje zadnjih nekaj let. Čeprav se je band rodil pred več kot petindvajsetimi leti (!), mi je nekako uspelo, da sem ta biser črne kovine, pomešane z dobro mero smrtne doze, vsa leta spregledal in preslišal. Delno lahko lastno ignoranco in nevednost opravičim z redkimi izdajami, ki so primarno posledica bandovega nedelovanja ravno v času, ko sem najbolj najstniško zagrizeno iskal nove bande. Finska zasedba Archgoat je bila namreč ustanovljena davnega leta 1989, živela štiri leta in nato povsem poniknila za dobrih enajst let do leta 2004. Če bi torej trdil, da je bil band ustanovljen komaj tega leta, tudi ne bi bilo dosti narobe, saj so vsi glavni elementi njihove diskografije nastali ravno v novem tisočletju. Kako so zveneli njihovi začetki, sicer ne vem in to je domača naloga, ki se je bom dodobra lotil do poletja oziroma natančneje do našega največjega festivala Metal Days, na katerem bo tudi nastopil trojček iz Finske, a glede na vse prebrane opise in mnenja na spletu, sem več kot prepričan, da ne zvenijo slabo.
Toda osrednja tema tega pisanja je bandov tretji studijski album The Apocalyptic Triumphator, zato naj od zdaj dalje teče besede le o tem. Kot že zgoraj nakazano gre za odlično mešanico black in death metala, ki s tistimi pocukranimi bandi iz Švedske (se opravičujem vsem ljubiteljem tega žanra, primerjave sem se poslužil izključno zaradi doseganja večjega kontrastnega učinka) nima nobene zveze. Archgoat namreč igrajo zelo brutalno različico black metala, ki si je od death metala »izposodil« globok growl in heavy kitare. V tej zvezi mi vedno znova po glavi rojijo imena, kot so Immortal, Inquisition in Tsjuder (navedeno po abecednem vrstnem redu). Naštetih bandov pa nikakor ni za razumeti kot velikega brata, h kateremu bi Archgoat ponižno in s spoštovanjem dvigovali pogled, temveč gre za bande, ki se jim Lord Angelslayer, Ritual Butcherer in Sinisterror z vidika originalnosti in lastne identitete lahko brez težav postavijo ob bok. Čeprav Finci močno spominjajo na tiste umazane čase surovega black metala iz devetdesetih let prejšnejga stoletja, je njihov zvok dovolj čist in poštiman, da njihov album nikakor ne more zapasti v kategorijo »garažni demo posnetek«. Vzdušje je tisto pravo in iskreno, moderna produkcija pa je prav tako brutalni zvrsti primerna, s čimer plošček pritegne samo najbolj krvi željne častilce Luciferjeve besede.
Ker sem že tako ali tako napisal dovolj, nočem preveč besed zadovoljstva izgubljati o naslovnici, o notranji strukturi albuma, ki je razdeljen na dva dela, o črnomašnih elementih, ki povsem nevsiljivo prepletajo album, in ... Dovolj bo. Kupite album, potegnite si ga s spleta ali pa ga poslušajte na Soundcloudu. Komur je tovrstna glasba všeč, zagotovo ne bo razočaran.


SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 9. 2022
Blind Guardian - The God Machine
Recenzija
27. 9. 2022
Belphegor - The Devils
Recenzija
23. 9. 2022
Kings of Mercia - Kings of Mercia
Recenzija
22. 9. 2022
Teethgrinder - Dystopia
Recenzija
21. 9. 2022
Silent Knight - Full Force
Recenzija
15. 9. 2022
Lybica - Lybica
Recenzija
12. 9. 2022
Shadow Dungeon - Gæstgerýne
Recenzija
9. 9. 2022
Ensanguinate - Eldritch Anatomy
KONCERTI & FESTIVALI
6. 10. 2022
KoD otvoritev sezone: Ensanguinate, Dickless Tracy, Black Camo
Orto Bar, Ljubljana
6. 10. 2022
Reverber, Terminal Disease
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
7. 10. 2022
Vienna Metal Meeting 2022
Arena, Dunaj, Avstrija
8. 10. 2022
Suma, Britof, Hoba
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
8. 10. 2022
The Stone, Terrörhammer
Dom omladine Beograda, Beograd, Srbija
8. 10. 2022
Black (Metallica tribute)
Orto Bar, Ljubljana