Za redke skupine lahko trdimo, da ne potrebujejo predstavitve in so kultne do te mere, da bi jih morali vsi poznati. No, Asphyx so si v petintridesetletni karieri z zobmi in kremplji zasluženo priborili tak status na death metal Olimpu. Nizozemski kult si je v letih ustvaril prepoznaven slog, brutalni amalgam death in doom metala ter edinstven vokal Martina Van Drunena (ex-Pestilence, Hail of Bullets); hripav, surov miks krikov in growlov, ki se ne spuščajo prenizko in na tak način dopuščajo poslušalcem, da razumejo besedila. Po skoraj desetih letih od albuma Deathhammer in pet let po albumu Incoming Death se vračajo na sceno z LP-jem Necroceros.

Asphyx so tekom let bili vedno zvesti svojemu slogu in so tudi tokrat, na zadnjem, desetem studijskem albumu Necroceros (ponovno) pokazali, zakaj si zaslužijo mesto med titani ekstremne glasbe. Že produkcija sodi med številne »perfekcije« Necroceros paketa; ta je istočasno čista – vsak instrument ima svoje mesto v zvočni sliki – ter umazana, surova, sodobna, a vedno v old school tradiciji žanra. Ob začetnem napadu začetne The Sole Cure is Death je že jasno, da ima nizozemska zver kljub letom še ostre zobe, ki so z izkušnjo postali precizni kot kirurški skalpeli. Naslednja pesem Molten Black Earth je obsesivni doom komad, skoraj kontrasten prvemu, s katerim nam Nizozemci pokažejo, česa so sposobni. Tematike se vijejo med družbeno kritiko in pogubo človeštva oziroma planeta, kar je (žal) še vedno zelo aktualno. Necroceros je torej 50-minutno potovanje skozi osebne vizije ekstremne glasbe, ki ne sloni toliko na ekstremni tehničnosti, temveč bolj na obsesivnosti s posebno pozornostjo na atmosferi in zvočnosti ter kontrastu med zelo počasnimi in zelo hitrimi deli. Od vseh pesmi je morda le predzadnja Yield or Die morda taka, ki ni popolnoma prepričljiva; kot da ne bi bilo pravega vrhunca. Treba pa je povedati, da je pred zgoraj navedeno pesmijo samo kakovosten material, obdržati tako visoko raven pa ni lahko niti za stare mojstre. Album se sklene z naslovno Necroceros, ki ponovno povzdigne glasbeno raven. Ta je počasnejši, hipnotičen, bolj v doom usmerjen komad, ki rahlo spominja na bandov klasičen komad Last One on Earth (med drugim sta oba naslovna, počasnejša in na koncu albuma) in sklene album z odzvenom v tišino.

Končni rezultat je izredno solidna plošča, ki lahko nedvomno navduši tako trdožive oboževalce skupine kot tudi poslušalce, ki komaj odkrivajo tovrstne skupine in zvočnosti. Plošček prav tako potrjuje zasluženo mesto zasedbe med bogovi death metala v upanju, da jih bomo lahko kmalu slišali na odrih.