Tega pa res nisem pričakoval. Le 6 mesecev po izdaji celovečernega prvenca The First Flame Gedo ali one man (melodic) death metal projekt Astora v divji svet metala že pošilja svojega naslednika. Ta nosi naslov Metamorphosis in je za ščepec bolj melodičen in za enak del manj progresiven. Oziroma enako progresiven, kolikor so progresivni Gojira, ki naj bi po Gedotovih besedah očitno vplivali na deathmetalski del albuma.

Osebno progresijo najmočneje zaznam pri bobnanju, ki ni namenjeno zgolj držanju ritma iz ozadja, temveč disharmonično spremlja kitarske melodije in skrbi za protiutež na trenutke monotonemu bobnanju v višjih obratih. Takrat vajeti prevzamejo bolj neposredne linije, ki predstavljajo melodično plat albuma. S temi melodijami gre z roko v roki razumljiv death metal growl, ki sledenje podajanja besedil naredi povsem enostavno.

Največja razlika med prvencem in recenziranim albumom pa je zagotovo pomanjkanje blackmetalske atmosferičnosti, kar prevedeno v melodije ali na splošno glasbo albuma Metamorphosis pomeni večjo nasičenost, večjo zgoščenost oziroma več nizkotonažnega metala. Počasnejših »heavy« delov, kakršen tvori zaključek komada Inferno in sem jih pri The First Flame stlačil v predalček »jazzy«, je tokrat manj, v kombinaciji z žmohtnejšim zvokom pa je dodatno poskrbljeno za popestritev in osvežitev.

Metamorphosis torej dejansko ponuja določen del preobrazbe ali predrugačene glasbe, ki pa od predhodnih kreacij kljub spremembam ne odstopa v tolikšni meri, da ljubitelji teh tudi z novim albumom ne bi prišli na svoj račun. Če imate radi složno parjenje tehničnosti in melodike na deathmetalski žimnici, potem vam bo aktualni album iz hiše Astora zagotovo pričaral enega ali več slušnih orgazmov.