Tako dolgo še nikoli ni trajalo, da so avstrijski death/black brutalneži Belphegor sproducirali novo ploščo. Glede na spremembe, ki jih je band uvedel na predhodni plošči Totenritual, takšna poteza tudi ne čudi. The Devils je že dvanajsta studijska plošča Avstrijcev, zaradi česar je povsem razumljivo, da si band vzame malo več časa, da ponudi nekaj novega.

No, nekaj povsem novega aktualni plošček pa vseeno ni. Ko zaropotajo prve melodije, je takoj jasno, kdo vabi na veselico. Avstrijci pri zvoku niso dosti eksperimentirali oziroma spreminjali. Pa tudi sicer smo lahko večino riffov ali ritmov pričakovali, sploh z vidika proizvajanja hitrejših komadov se Belphegor niso kaj dosti predrugačili. Naslovni komad The Devils, njegov naslednik Totentanz - Dance Macabre ali Kingdom of Cold Flesh zvenijo točno tako, kot so se Belphegor pri dolgoletnem poslušalcu zasidrali v ušesu.

Kljub močni tradicionalni drži pa Hudiči vseeno presenetijo. V slogu predhodnega albuma Totenritual se je trojica iz Avstrije ponovno lotila pisanja mid in low tempo komadov. Ob tem je pokazala, da ji je ponovno pomembna raznolikost na vokalih, kjer poleg zbornega kričanja slišimo tudi ženski vokal, medtem ko se zasedba besedilno poslužuje kar treh jezikov, in sicer angleščine, nemščine in latinščine. Nič, kar pri Belphegor še nismo slišali, so pa vsi trije jeziki znotraj enega komada (Glorifizierung des Teufels) tudi za njih nekaj novega. Glorifizierung des Teufels pa ni poseben samo zaradi tega, temveč kot počasnejši predstavnik albuma odpre vrata v drugačen svet. V svet clean kitar, ritualističnega zborovskega petja, romantičnih kitarskih solaž. Damnation – Höllensturz v sprva klasičnem slogu nato vpelje orientalske melodije in ženski vokal, nakar je na vrsti vrhunec albuma, komad Virtus Asinaria – Prayer, ki ga je band predstavljal na letošnji turneji z I Am Morbid. Ta komad je resnično blackmetalski vrhunec albuma, ki v svojem počasnem monotonem slogu izstopa z vseh vidikov. Najpomembnejše pa je, da je komad odličen. Za moj okus Belphegor še nikoli niso bolj prepričljivo častili Gospodarja Teme, zaradi česar so vsi komadi, ki se še odvijejo do konca albuma, zasenčeni v veličastnosti tega enega. Sicer pritegneta še zaključni Creature of Fire s šamanskim ženskim petjem in bonus Blackest Sabbath 1997, medley, o katerem smo poročali že lani, a ne v enakem smislu.

Belphegor so torej z The Devils izdali album, na katerega se je splačalo čakati ne samo njihovim sledilcem, temveč tudi vsem drugim, ki radi prisluhnete temačnejšim oblikam metala.