Cannibal Corpse so v prekletem koronskem letu 2020 izgubili dolgoletnega člana, kitarista Pata O'Briena. Po 23 letih je Pat O'Brien »zapustil« Kanibale, mesto (lead) kitarista pa je prepustil Eriku Rutanu, šefu pri Hate Eternal in nekdanjemu članu legendarnih Morbid Angel. No, ali je band zaradi O'Brienovih preteklih težav z ameriškimi zakoni to zamenjavo dejansko obžaloval ali ne, je sicer precej dvomljivo, medtem ko je pa po drugi strani povsem jasno, da si je Erik Rutan, ki je sprva sodeloval z bandom samo za nastope v živo, s svojim kreativnim igranjem kitare prislužil tudi polnopravno članstvo.

In za tega se je bandu zahvalil tako, da je prispeval tri komade od enajstih, kolikor jih najdemo na aktualnem albumu Violence Unimagined. Rutan je prispeval glasbo in besedila za Condemnation Contagion, Ritual Annihilation in Overtorture, poleg tega pa je na mikroravni pomagal pri tem, da Cannibal Corpse ne zvenijo povsem zlajnano enaki, temveč kljub skorajda nespremenjenemu receptu ponujajo ponovno malo drugačen death metal izdelek, po katerem bomo spet radi posegali. Seveda samo pod pogojem, da vam je vsaj predhodni Red Before Black bil pogojno všeč. Kajti kljub določenim spogledovanjem z davno preteklostjo Cannibal Corpse v grobem nadaljujejo trend zadnjih izdaj in temu primerno ponujajo dosti srednje hitrega materiala, low tempo rušilnih trenutkov in (všečnih) solaž.

Čeprav bi si razumljivo želel več zapomljivih riffov, po katerih so slovili predvsem bandovi prvi albumi, pa so mi z novega albuma kmalu zlezli pod kožo uvodni Murderous Rampage, povsem upravičeno močno propagiran Inhumane Harvest in z druge polovice albuma Bound and Burned. Sploh slednji od navedenih treh mi vedno znova dogaja zaradi kombinacije solaže in catchy glavnega riffa. In če bi kakšen komad več sledil dinamiki in agresiji Rutanovega Overtorture, se album tega tudi ne bi branil. Toda ne glede na vse se mi zdi, da je Kanibalom spet nekako uspelo.