Carcass so zagotovo band, ki ne potrebuje posebne predstavitve. Angleška death metal zasedba je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih štela med glavne progresivne protagoniste scene, nakar je leta 1996 in po petem studijskem albumu obmolknila za sedemnajst let. V letošnjem letu se je nato četverica iz studia sprva oglasila s singlom in nato še z albumom.
Drugače kot v primeru Our World, It Rumbles Tonight (Satyricon), ki kot samostojna pesem dokaj slabo zastopa sicer mojstrski album, pa so Carcass s Captive Bolt Pistol kar dobro razkrili, kaj naj pričakujejo njihovi dolgoletni oboževalci. Resda je album v celoti gledano bolj podoben Heartwork in Swansong, a single je vseeno pokazal, da je (skoraj) celotna lastna preteklost za Carcass izredno pomembna, saj so se po tej pri ustvarjanju Surgical Steel močno zgledovali.
Podobnosti s predhodnimi izdajami izpred (v povprečju) dvajset let pa so kot dvorezen meč. Po eni strani je band z njimi potešil pričakovanja in izpolnil upanja najbolj zagrizenega dela svojega poslušalstva, ki je vsake toliko časa na različnih metalskih/glasbenih forumih tega sveta moledovalo, da naj band ponovno oživi. Spoštovanja vredno! Po drugi strani pa je band sam sebe vrgel s prestola. Ne deathmetalskega, tam bodo v očeh in ušesih mnogih z dotičnim albumom zagotovo ostali še naprej, temveč tistega z dodatkom »progresiven«. Kajti edine progresivne tendence, ki sem jih zaznal na albumu, so zaključni, skorajda devetminutni ep, Mount of Execution, ki je sprva romantično nežen, nato thrashersko razgiban in death metal heavy ter z »Metallica metal-style« zaključkom.
Dodatna stvar, ob katero se poslušalec zna spotakniti zaradi bandovega zrenja v preteklost, so že slišane melodije in ritmi. Kot že rečeno, je to dobro, saj tako človek takoj ve, s kom ima opravka. A na dolgi rok to albumu vzame ostrino in svežino, zaradi katere sploh posegamo vedno znova po določenem komadu/albumu oziroma glasbi na splošno. Po drugi strani moram hkrati priznati, da je bandu vseeno uspelo posneti kar nekaj nalezljivih komadov – no, tako veliko presenečenje pa to spet ni, saj so to Carcass, o katerih je govora! Zato bi izpostavil A Congealed Clot of Blood (me v zametkih spominja na Corporal Jigsore Quandary, čeprav mu na Surgical Steel niti en komad ne pride niti blizu), dva rušilca Thrasher's Abattoir in Captive Bolt Pistol (osebna favorita) in The Master Butcher's Apron z zanimivo dvoglasno kitaro. Če vse naštete komade seštejem, potem ti skupaj znašajo že dobro polovico albuma, kar pa skupaj z ostalimi bolj melodičnimi napadi v stilu Heartwork in Swansong kljub vsemu pomeni zanimiv in poslušljiv death metal album stare progresivne šole.