Tudi v letu 2021 spada dvojec Chains med tiste (slovenske) metal ustvarjalce, ki nam med prvimi ponujajo sveže viže na plastičnem nosilcu zvoka. Po zagotovo zelo nenavadnem letu 2020, v katerem sta Chains celo uspela zabeležiti en nastop v živo, in sicer na Vratolomu 2020 (Buttcrack edition), in hkrati zanju zelo produktivnem letu, v katerem sta Chains po menjavi glasbenega fokusa ponudila svoj drugi studijski album Sonic Sabbath, dva stara demo posnetka z vaj (Psychedelic Ritual Sessions) ter en še starejši live posnetek z naslovom Demysteriis Dom Gromka, se s tretjim studijskim albumom nadaljuje kreativno udejstvovanje izolskega dvojca.

Nov studijski dolgometražec, tretji po vrsti, nosi naslov Musica Macabra in se glasbeno naslanja na že omenjenega predhodnika Sonic Sabbath. Gre za skupek sedmih komadov, med katerimi najdemo tudi intro (The March of the Forgotten) in outro (Gramonbozia). Pa mi dovolite, da najprej tema namenim nekaj besed. Pri The March of the Forgotten gre tokrat za dungeon synth kreacijo, ki se postavlja ob bok kreacijam iz hiše Teufel (Temni Grad Smrti), stranskemu projektu ustanovnega člana, multiinstrumentalista E. Chains. Z dotičnim uvodom se začne album relativno vedro, nežno in lepo. Čeprav takoj zatem, ko intro obmolkne, zazvenijo distorzirane kitare, izbran način začetka albuma dobro pritika albumu. In enako velja za bolj zlovešč, v drone metal vode segajoč instrumentalni zaključek Garmonbozia, ki se ujema z metalskim jedrom albuma, zaradi katerega je poslušalec v slabih 25 minutah doom metala pozabil na lahkoten začetek.

In kakšen je osrednji del albuma? Naslovi komadov, kot so Apocaliptic Fear, Dancing With My Demons ali In Death of Death so po mojem dovolj zgovorni, da nakažejo, v katero smer se obrača dvojec tako besedilno kot glasbeno. Doom metal iz hiše Chains je spet zelo catchy, sploh instrumentalni del komada Dancing With My Demons zaradi svoje nalezljivosti zna na prvo uho prikriti težka besedila iz ozadja, a po nekaj poslušanjih postane jasno, da težke in globoke melodije in ritmi pač ne gredo skupaj z opisovanjem lepot življenja. Pa je to sploh kdaj lepo? In ker sta Chains v zadnjem času prav tako zapisana okultnosti, sta tej v največji meri dodelila čas in prostor s komadom Hexenight in njegovim resnično ritualističnim uvodnim petjem čarovnice.

Nisem si mislil, da me bo tako zelo pritegnil in prepričal tudi naslednji album Izolčanov, a prav poudarek na nalezljivih riffih in čistem ter razločnem vokalu v kombinaciji z doomovsko repetitivnostjo ustvarja ritualno vzdušje, ki mu ponovno nisem uspel ubežati. Odlično!