»No Lord Shall Stand Before Myself« so besede, ki jih je daljnega leta 1990 zapisal takrat komaj 23-letni gospodič, ki sliši na ime Glen Benton. Leta so pokazala, da je tem besedam zaprisegel večno zvestobo, kar se izraža z njegovimi nastopi na odru in tudi pod njim. S svojim »fuck off« odnosom si je v teh letih ustvaril močno bazo privržencev in ustvaril tako rekoč povsem svežo ter do takrat v takšni obliki še ne videno vejo metal glasbe. Čakaj malo, svežo? Ne videno? Kaj pa govoriš? Da objasnim, do 90. se je sicer res vpeljalo ogromno skupin, ki so opevale in delovale pod satanistično simboliko, a v zvrsti, ki jo danes definiramo kot death metal, se to nekako ni prijelo tako zelo kot pri ostalih podzvrsteh, dokler se iz globočin ni rodila kreacija ravno tega zgoraj imenovanega gospodiča z imenom Deicide, umor boga – o ja, močna beseda, ki obeta, mar ne?

Deicide že od nekdaj izraža močno simboliko, zato je kar na mestu dejstvo, da smo dolgih šest (šest, šest) let čakali na izjemno posrečen (ne)srečni trinajsti studijski album, imenovan Banished By Sin. Gre za prvi album, ki je bil izdan pri sveže ustanovljeni založbi Reigning Phoenix Music. To me je mogoče rahlo odbilo, saj sem si mislil, pa naj gre ta Benton že v penzijo, ker sem pričakoval zopet en posiljen album, ki ga ne bi bilo treba na tem svetu – kako zelo sem se uštel, huh, kako zelo. Potem so objavili naslovnico albuma, ki je v različnih družbenih omrežjih požela številne ostre kritike, saj je ustvarjena s pomočjo umetne inteligence, ampak se mi je vklesal v spomin Bentonov odgovor na te kritike, da pač živimo v takšnem času, svet gre naprej v tej smeri, tako pač je, in ja, sem ga kar nekako razumel, res je.

Tokrat bom kar direktno udaril: album je tako zelo Deicide, da bolj ne bi mogel biti. Zgrajen je iz dvanajstih skladb, ki skupaj ne presegajo dolžine 40 minut, kar je dobro, kar je zelo dobro, saj poslušanje nikoli ne postane dolgočasno in monotono. Posamezne skladbe so ritmično dodelane v klasičnem stilu, ki ga je band v vseh teh letih izoblikoval in tako ustvaril svojevrsten groove, ki je nekako postal njihov prepoznavni znak. Ne posiljujejo s pretirano rabo neumestnih blast beatov, ampak so ti odličen dodatek oziroma služijo za poudarek, kjer je potreben. Besedilno so še vedno izjemno agresivno nastrojeni proti krščanski religiji. Ne bom rekel, da so besedila globoka, niti ne uporabljajo prispodob in ovinkarjenja, kar bi zbudilo individualno interpretacijo poslušalcev. Pa saj Deicide v končni fazi nikoli niso pisali poezije, tudi ne bi tega od njih pričakovali, vedno so glede vseh stvari upoštevali smernico »straight in your face« in še vedno se je držijo. Kot se spodobi, so skladbe obogatene tudi s tipičnimi deathmetalskimi solažami, ki nikakor ne delujejo vsiljeno. So zelo okusen in izjemno dobro izveden dodatek, ki se odlično zlije s posameznimi skladbami v ravno pravšnji meri, da skladbe niso prezačinjene. Seveda tudi ne manjka vokalnih dvoglasij, ki so kot zgoraj omenjeni groove že nekakšen trademark Deicide; govorim o kombinaciji globokega growla in vreščečega vokala, ki je bolj značilen za black metal in je pri Deicide v ozadju refrenov prisoten že od samega začetka in še vedno deluje.

Skratka, na tem albumu slabe skladbe ni, je izjemno poslušljiv, obogaten z melodiko, ki nikakor ne deluje »pocukrano«. Zelo priporočam nakup in poslušanje.