Naj začnem tokrat retrospektivno. Retrospektivno iz dveh razlogov: po eni strani zaradi pomembnosti, ki jo je zame imel prvi album slovenske black metal zasedbe Dekadent, po drugi strani pa zaradi sorodnosti prvega in zadnjega, torej tretjega studijskega albuma, ki nosi naslov Venera: Trial & Tribulation.

Ko se sedaj spominjam izdaje prvega albuma iz hiše Dekadent, ki je nosil naslov Manifestation Of Seasonal Bleeding, sploh ne morem verjeti, da je od tega minilo že pet let. Sicer se ne spomnim več, preko katerih kanalov sem prvič prišel v stik z njihovo glasbo, vem pa, da je bilo to v času, ko sem mrzlično iskal in poslušal meni nepoznane black metal bande. Rezultat tega so bila polna glava in ušesa skandinavskega black metala stare šole. Večina bandov je bila nekako »underground« obarvanih, zaradi odsotnosti knjižice in bolj ali manj enakega, neločljivega ropota pa na koncu nisem več vedel, kaj sploh poslušam. Zmedo v moji glavi pa je takrat kot meglo iz doline odpihnil že prej omenjeni Manifestation Of Seasonal Bleeding.

Že večkrat sem bolj ali manj v šali trdil, da najboljši black metal albumi širijo strah in ropot po svetu v beli škatli. Prvenec skupine Dekadent je to moje prepričanje le še potrdil. Agresijo, ki sem jo dojemal pri poslušanju skandinavskih bandov, sem pri Dekadent spoznal zavito v romantične in izredno ritmične melodije. Seveda sem že takrat dodobra poznal pojem simfonični oziroma melodični black metal in njegove glavne ter tudi manj znane zastopnike iz različnih koncev sveta. Toda da me bo ravno izdaja iz Slovenije vrgla na hrbet, pa si do takrat ne bi mislil.

V letu 2008 je sledil naslednik The Deliverance Of The Fall, ki je nekakšen na dolžino albuma raztegnjen November Rain od kultnih Guns N' Roses. Seveda ne glasbeno, čeprav je romantičnost močan skupen dejavnik, temveč filmsko. Dekadent so imeli jajca posneti studijski album, ki se popolno zliva s filmom, priloženem na DVDju. Ali pa obratno: Dekadent so imeli jajca posneti film, v katerem so pripovedovalčevo vlogo prevzeli člani banda s svojimi instrumenti. Ne glede na zorni kot so ponovno ustvarili nekaj, česar slovenska metalska scena do tedaj ni poznala.

In s čim so postregli Dekadent v letu 2011? Glede na pretekli izdaji so bila pričakovanja vseh, ki znamo uživati ob njihovi glasbi seveda zelo visoka. Osebno sem upal, da se bodo vrnili k slogu s prvenca, ki mi je kljub vsej mogočnosti The Deliverance Of The Fall nekoliko bolj všeč. In tako je tudi bilo. Z albumom Venera: Trial & Tribulation so se Dekadent vrnili v belem, ponovno izdali glasbeno mojstrovino, ki ji ni para, postavili letev še nekoliko više in se hkrati dotaknili prvenca.

Venera: Trial & Tribulation je torej svojevrsten primerek tega, da black metal ne rabi zveneti dolgočasno, čeprav ga odlikujejo vse tiste glavne lastnosti, ki pač ne smejo manjkati: hitrost, agresija (Thralldom Decree), hladna atmosfera, hudo riffanje (Craven), strupen vokal. Glavni adut Dekadent ostajajo vesele, romantične oziroma optimistične kitarske melodije, ki vsake toliko iz blackmetalske barčice skočijo na nekoliko bolj rockovsko. Barčica pri tem ne skrene s poti, temveč se drži od začetka začrtane smeri, razdvojitev se zgodi le na akustični ravni, medtem ko idejna in kompozicijska enotnost ostajata neomajen temelj. Atribut »melodičen« v glasbi Dekadent torej ni izgovor za prekomerno uporabo klaviatur, temveč klaviature ravno v pravšnji meri podčrtajo kitarske linije oziroma predstavljajo veter, ki pomaga Veneri, da varno pljuje po razburkanem morju ljubezni.

S pesmijo Trial & Tribulation, ki je v celoti orkestralna, poslušalec meni, da Venera dokončno zapusti razburkano morje ter jo bo mirno morje naplavilo na otok odrešitve. Toda temu ni tako, Dekadent za konec postrežejo še z enim divjim presenečenjem, morje Venere ne izpusti iz svojih krempljev. Dan tolažbe (Day Of Solace) sicer pride, vendar ne tako, kot bi človek pričakoval.