Ko beseda nanese na hard & heavy glasbo iz prostora naše bivše države, so Divlje Jagode nedvomno zasedba, ki je med tistimi, ki je v zadnjih petdesetih letih najbolj zaznamovala nam ljubo glasbo na področju od Triglava pa vse do Vardarja. Res je, ne bo dolgo, ko bo Zele Lipovača na (jagodni) torti lahko upihnil že petdeset svečk. Kot vsi »dolgoprogaši« so tudi Divlje Jagode šle skozi precej turbulentna obdobja, imeli veliko vzponov in padcev, a najpomembneje je, da tekom dolge kariere še niso naleteli na prepreko, ki bi jih ustavila pri svojem ustvarjanju. S tem pa nimam v mislih ne le nastopanja v živo, ampak tudi neprestano ustvarjanje nove glasbe. Mogoče celo malo preveč neopazno, a Divlje Jagode redno objavljajo nove skladbe, snemajo videospote in izdajajo nove albume. Seveda je frekvenca teh precej bolj redka kot v prvih dveh dekadah, a na nekaj let se vedno najde dovolj materiala za nov studijski izdelek. Trinajsti po vrsti je izšel julija letošnjega leta.

Trenutna postava Divljih Jagod že nekaj let vključuje dva vokalista. Poleg najnovejšega Livia Beraka, ki prevzema tudi vlogo ritem kitarista, je zraven še Toni Janković, originalni glas zasedbe. Poleg tega je Zele v zadnjih letih ob različnih priložnostih veliko sodeloval z večino izmed mnogih bivših frontmanov, v največji meri na lanskoletnem koncertnem albumu Live in Beograd. Iz njihove zlate dobe je manjkal le en in velika večina fanov še vedno upa, da se bo za mikrofonom znašel kdaj tudi ta. Seveda ni to nihče drug kot Alen Islamović. A to je zgodba za kdaj drugič. Zdaj raje beseda ali dve o najnovejšem albumu.

Ta se odpre z udarnim hardrockerskim hitom Davno ljeto '89. Tu pride do izraza kombiniranje bolj sentimentalnega Tonijevega vokala ter energičnega, nekoliko bolj melodičnega Livijevega. Toni prevzema mirnejše kitične dele, medtem ko Livio odpoje (pred)refrene. To je smiselna postavitev vokalov, Livijeva moč in energija zelo pripomoreta k privlačnosti refrenov, ti pa so bili (in so še vedno) s svojo izredno melodiko zelo pomembni pri Divljih Jagodah. Še bolje to izpade pri baladnih Kreni kišo ter Plave noči bez tebe. Ti dve pesmi sta dokaz, da zna Zele še zmeraj narediti zelo dobre balade. Tudi kot kitarist še vedno najde dovolj inspiracije in svežine, kar se skozi celo plejado odličnih riffov in solaž kaže skozi celoten album. Pri tem ima dobro pomoč v klaviaturistu Damjanu Deuriću, soavtorju naslovne skladbe ter Ukrala je svjetlost istoka, najtršega, najbolj heavymetalskega komada albuma. Tu se izkaže z zelo dobro solažo, v nekaterih skladbah pa z uporabo hammonda poskrbi za bolj old school atmosfero. Ena taka je Nedjelnje snovi gospode Adele, ki ima tak tipičen »deeppurpleovski« groove ter feeling in na albumu odstopa od energičnih ter baladnih komadov.

Je pa šel band tokrat spet v predelavo ene svoje stare balade. Toni je odpel Da li si ikada mene voljela, zaključno pesem albuma Labuda Kad Rata Ne Bude iz leta 1994. To bi lahko mirne duše izpustili, na albumu Jukebox pred nekaj leti ni manjkalo na novo posnetih skladb tega zelo emocionalnega albuma. Bi moral Zele povedati, zakaj tako rad sam sebe predeluje. Ni mu treba. Idej za zapolnitev albuma ima dovolj, kar je očitno tudi s še eno balado Zašto ranije nisi došla, ki živi na močnem refrenu, odpetem s strani spremljevalnih vokalov, kjer je ob ženski pomoči sodeloval tudi Žanil Tataj – Žak, frontman Mary Rose, sicer še eden izmed plejade odličnih vokalistov Divljih Jagod. Ko smo že pri vokalu, Vanila i znoj so posneli v sodelovanju z Zvonkom Pantovićem – Čipijem, frontmanom srbskih heavy metalcev Osvajači. Soliden hardrockerski komad so v živo odigrali na že omenjenem albumu Live in Beograd.

Prati moje stare tragove je dokaz, da znajo Divlje Jagode še vedno narediti dober album, na katerem lepo povezujejo in prepletajo svoj stari zvok s sodobno podobo. Ne ponuja nekih presežkov z vidika njihove diskografije, se mu pa vsekakor splača prisluhniti.