Romunska atmosferična folk/black metal zasedba Dordeduh je po dveh letih od izida EP-ja Valea Omului izdala težko pričakovani prvenec Dar De Duh. Težko pričakovan predvsem zato, ker so ves material imeli pripravljen že dolgo pred njegovim izidom ter vmes redno koncertirali po celi Evropi. In čakanje se je obrestovalo.
Njihova glasba izraža vse, kar stoji za njihovim imenom – hrepenenje po duši. Šli so še korak dlje, saj njihovo ustvarjanje ni le hrepenenje po njej, temveč je duša v njihovi glasbi nekaj elementarnega. Že v prvi pesmi se sliši, da glasbo ustvarjajo s srcem in ne le zaradi glasbe same. Gonilna sila skupine Hupogrammos je to dokazal že v preteklosti z Negură Bunget, odkar pa je po sporu z bobnarjem Negrujem osnoval Dordeduh skupaj s kitaristom Sol Faurjem, se zdi njegovo ustvarjanje neustavljivo, njegova domišljija nepojenljiva, v glasbo pa vključuje tudi vedno več romunske folklore. Čeprav je Dar De Duh zastavljen bolj atmosferično in vsebuje mnoge akustične dele, še vedno temelji na black metalu. Že otvoritvena pesem Jind De Tronuri ob prvem poslušanju pokaže, kaj si poslušalec lahko obeta od dobro uro dolgega albuma. Prične se z izdihom, žuborenjem in donenjem, dokler postopnega vključevanja bobnov, klaviatur in globokega renčečega vokala naenkrat ne preseka kratek govor in kaotična zmes distorziranih kitar, hitrega bobnarja, globokih linij bas kitare ter atmosferičnih klaviatur. Ko se vanjo vključi še semantron oz. romunska različica klepala (rom. toaca), se prične neverjetno energičen riff, ki ga nato band postopoma razvije v bolj melodično smer, na kateri temelji večina pesmi. Njihova energija pride še bolj do izraza, ker ima album dobro, a še ne povsem izpiljeno produkcijo, s čimer Dordeduh ostajajo nekje na razpotju med tradicijo in digitalnim napredkom. Nekaj je tudi tradicionalnih ritmov in piščali. V bolj metalskih riffih je bobnanje večinoma nepredvidljivo, kar je sprva morda malce moteče, a se po nekaj poslušanjih spremeni v nepogrešljiv del njihove zvočne podobe. Album morda vsebuje nekoliko preveč umirjenih, instrumentalnih delov, ki prekinejo pričakovan razvoj pesmi, vendar je to najverjetneje le del bandove eksperimentalne plati komponiranja. Nekaj novega je vsekakor petje (pa čeprav le v ozadju) klaviaturistke Gallalin, ki za ustvarjanje zamaknjenega in včasih grozljivega vzdušja uporablja tudi teremin.
Višek albuma je nedvomno pesem Pândarul, s katero so Dordeduh uspeli združiti vse že opisano v eno osemminutno rapsodijo. Na prvenec so pričakovano vključili tudi na novo posneti skladbi z EP-ja Valea Omului, Cumpăt in Zuh, zaključili pa z bolj umirjeno pesmijo Dojană, za katero so v domačem gorovju posneli bolj folklorno obarvan in precej estetski videospot. Če gre verjeti Hupogrammosovim besedam, se nam do konca leta obetata še dodatna dva.