Le kdaj me bo izučilo, da bom z gothic doom fanatikom vedno potegnil »ta kratko«, ko bo beseda nanesla na zmaje, meče, samoroge in podobne fantazijsko-pravljične junake, galaksije, kar koli že. Jebi ga, zaradi možakarja bodo »pravila doom metala« napisali na novo ali pa jih vsaj dopolnili. Kakor koli, obljuba dela dolg. Zanj in za vse ostale: tu so Freedom Call in njihova »srebrna romanca«.

Freedom Call so po eni strani fenomen. Če bo kdaj obstajala veja metala »happy metal«, bo nemška formacija veljala za pionirje tega žanra. Že na začetku so našli nek svoj stil, ki je sicer močno vlekel vplive iz Helloween, Edguy, Stratovarius, Sonata Arctica, Rhapsody (Of Fire). A dodali so mu zvrhano mero veselja in dobre volje ter s tem vsaj malo stopili izven koridorja omenjenih bandov. Razmak med dvema studijskima albumoma še nikoli ni bil tako dolg. Lahko rečemo, da jim je odmor nekako koristil in so našli nekaj prepotrebne ustvarjalne inspiracije. Silver Romance ponuja kar nekaj zanimivega materiala za ne ravno zahtevne privržence melodičnega power metala.

Album udarno odpre naslovni komad – obvezni double-bass, spevne melodije, ultra hitre solaže in zborovski refreni pompoznost so njegove glavne značilnosti. Vse lepo in prav, ne morem pa se otresti občutka, da melodije čisto preveč vlečejo na mojstrski ep Keeper of the Seven Keys od Helloween. Mogoče je to moj problem in bi moral na tem mestu odmisliti, kje sem kaj podobnega že slišal. Tudi če se to pojavi v moji glavi avtomatsko, brez posebnega razmišljanja. Največ vzporednic se vsekakor (že tekom cele kariere) pojavljajo s Helloween. Mogoče je pa Sascha Gerstner prav zaradi tega iz Freedom Call že davnega leta 2002 prestopil v enega največjih nemških metal bandov. Symphony of Avalon je še ena pompozna granata, kjer Freedom Call prvič na albumu v besedilih naslavljajo sami sebe: »We are free, free, we are Freedom Call«. »Statement« v pravem pomenu besede pa predstavlja zaključna pesem Metal Generation:

»Oh, oh, oh, Freedom Call is back
Here we are and here we go
For a crazy, crazy, crazy metal party
Here we are and here we go
It’s a M.E.T.A.L. Fest rising«

Na začetku kariere so na albumu Crystal Empire posneli samonaslovljeni komad Freedom Call, ki še danes velja za enega najbolj prepoznavnih, zdaj pa so si posneli himno za prvih četrt stoletja obstoja. Lepo, ne? Metal Generation ne le besedilno, temveč tudi glasbeno odstopa od ostalega dela albuma. Nekaj podobnega, kot so Sabaton naredili na albumu Attero Dominatus z Metal Crüe. Kar se tiče ostalih skladb, album ponuja vse, kar pač melodični metal album naj bi: od baladnih skladb preko mid-tempo do že omenjenih full-speed himen. Sem še kaj pozabil? A, seveda, »cheesy«, »poppy« klaviaturski uvodi v komadih. Kje se jih spomnijo?

Gledano v celoti je Silver Romance čisto spodoben album od Freedom Call. So Nemci posneli že kar nekaj slabših. Nove fane bodo z njim težko dobili, stare bodo zadovoljili.