Glasba je zelo raznolik inštrument, ki z različnih vidikov tako ustvarjalcu kot tudi poslušalcu omogoča raznorazne interpretacije najrazličnejših emocij in tako ali drugače širi obzorja. Če je bila emotivna plat trših glasbenih žanrov v polpretekli zgodovini nekako bolj povezana z agresijo in jezo, se je skozi leta in konec koncev tudi razvojem scene to zelo spremenilo. Mogoče se je to v poznejših letih najbolje pokazalo pri enemu najbolj svojevrstnih in celo najbolj »primitivnih« žanrov – black metalu. Seveda se bodo tu mnenja razhajala, a dejstvo, da bandi, kot so Alcest, Harakiri For The Sky itd. v svojo glasbo poleg strogo zacementiranih korenin black metala stare šole vpletajo vedno več čustveno nabitih prvin, ki po svoje ustvarijo prav poseben občutek in svojevrstno glasbeno doživetje, je enostavno neizpodbitno.


Temu krogu glasbenega udejstvovanja se je leta 2016 pridružila tudi portugalska zasedba Gaerea, ki s svojo identiteto predstavlja točno ta čustveni precep in, kot pravijo člani skupine sami, gre pri Gaerei za širjenje notranjega občutka besa in drugih emocij. Občutek, ki je tako dragocen, da ga nikakor ni mogoče opredeliti ali celo poimenovati. Gaerea predstavlja isti občutek in ta občutek se tudi ob izidu tretjega ploščka z naslovom Mirage še zdaleč ni omehčal ali spremenil, kvečjemu se je le še nadgradil.


Mirage je torej tretje poglavje iz hiše Gaerea, ki brez dvoma predstavlja vejo black metala, ki je zadnje čase vse bolj priljubljena in na neki točki tudi vse bolj dojemljiva. S tem se nikakor ni izgubila tista prvotna ideja žanra, le preusmerjena je bila na širšo dojemljivost in Mirage s svojo čustveno razklanostjo, izraženo skozi dimenzijo glasbe, predstavlja ravno to. Že sam uvod v plošček prikaže raznolikost oziroma bolje rečeno razdvojenost, ki je nekako glavno vodilo albuma in ustvarja svojevrstno dinamiko. Osem komadov vseskozi niha v razpoloženosti in poslušalcu z briljantno usklajenostjo ob pravem trenutku ponudi ravno pravšnjo mero agresije, ki se nenadno prelevi v brezupno melanholijo in se nato stopnjuje v še večji izbruh moči, ki se razpreda med agonijo in brezupnostjo. Strukturno tako časa za umiritev uma ostane zelo malo in v redkih oziroma krajših premorih v obliki mirnejših pasaž o tem ni govora, saj so tudi te čustveno preveč nabite. Kljub mirnosti ustvarijo svojevrsten učinek, ki kontradiktorno ne umiri, temveč razdraži in postopoma pripelje do ponovnega izbruha. Mogoče se ta občutek nekoliko umiri pri zadnjem komadu Laude, ki pa v mojih očeh z zelo osebno noto nosi celotno težo in lepoto albuma.

»... The places of Mother Earth are connected on their terms
Nothing detached in the collective souls
Strained ropes around our neck as we cross the burning bridge
Icon of strength
Without rage
Universal sense of awareness
Waiting to be heard
 
(We are Gaerea) ...« 

Po zgoraj opisanem se brez dvoma razbere smer, ki jo Gaerea utira in se mogoče klišejsko trenutno vse bolj pogosto pojavlja pri zasedbah z isto žanrsko usmerjenostjo. A kljub temu Gaerea nekako najdejo svoje mesto, saj z niansami, tako glasbenimi kot tudi besedilnimi, izbrskajo delčke, s katerimi se oddaljijo od ostalih in ustvarijo nekaj edinstvenega. Del tega bi bilo moč pripisati odlični produkciji, kajti uravnoteženost med glasbili in vokalom je nedvomno izvenserijska, in če so na predhodniku Limbo prednjačili daljši komadi, so z Mirage ti postali nekoliko krajši in neposrednejši.  

Gaerea so z Mirage dvignili letvico zelo visoko in s tem presegli vsa pričakovanja. Mirage je album, ki bo nagovoril marsikaterega ljubitelja ekstremnejših zvokov, privabil pa tudi nekoga, ki v glasbi išče čustveni naboj. Plošček je svojevrstna osebna in tudi intimna izpoved zamaskirancev, ki kljub skrivnostni podobi povejo veliko več, kot je človek sposoben doumeti in razumeti.

»The irony of life is that those who wear masks often tell us more truths than those with open faces.« (vir: Marie Lu, The Rose Society)