»Mono« je kar pogosta predpona v metalu, posebej v doomovskih vodah. Monolord, norveški doomerji, na primer. Monolithe, francoski kozmični doom. Monomyth, space rock/stoner rock iz Nizozemske. Intuitivno ima beseda kar negativno konotacijo, vleče na MONOtonost, kajne? Večno čakanje na nekaj, kar nikoli ne pride in je nam nedosegljivo, ne glede na to, kako se trudimo. Jaz sem glede čustev, ki me obdajo ob zvenu besede »mono«, dokaj v precepu. Monokromatska svetloba je super pogruntavščina v instrumentalni analitiki, kjer se vidna svetloba, mavrica, če hočete, razbije na posamezen odtenek (valovno dolžino), s katero lahko zelo točno in natančno analiziramo vzorce. Monokromatsko svetlobo so analizirali tudi Dark Tranquillity v pesmi Monochromatic Stains, kjer se v refrenu sprašujejo, kaj bo omagalo najprej – telo ali bič? Vodja ali prevarant?

Zgornje razglabljanje je bilo morda tudi v glavah domačinov Goragorja, ki so najnovejši album naslovili Monokrom. Odločili so se, da mavrice ne razbijejo, raje so zmešali vse skupaj v črnino, vsaj po naslovnici sodeč. »Mono« in črno-siva naslovnica namigujeta na doomovsko barvo glasbe. In takšna tudi je. Da so stvari malo bolj zanimive, pa, kakopak, slišimo skrite barvne odtenke med črnino. Nerad, ampak primoran sem uporabiti besedo »post-metal«. Ta »post« zvrst je zelo ohlapno definirana, saj po moji lastni interpretaciji pravi, da v »post« predalnik vržemo glasbo, ki vključuje iste inštrumente kot v metalu, a se uporabljajo na nekonvencionalen način. Kar koli že to pomeni.

O vokalu ne duha ne sluha. Slovenski naslovi komadov – šest jih je – burijo domišljijo: Stran od sonca, Črni vrej, Kaverna, Afta brut, Brezpotja in Nadir. Nič kaj optimistično se ne slišijo, a vsaj izdajo geografsko poreklo – na Primorskem je vroče, zato se ljudje skrijejo v kaverno, ki se nahaja na brezpotju. Najdemo jo tako, da gremo v smeri nadira, ki leži nasproti zenita. Smiselno? Da izkoristim ta domišljijski sestavek za opis Monokroma: album bi bil res prikladen soundtrack med tavanjem po brezpotjih, iskajoč kaverno. Obup iskanja in izgubljenosti med potjo ter tema in strah, ki nastopita ob vstopu v kaverno. Dodajmo še atmosferičnost okolice v stilu dark ambienta. V temi se verjetno skriva kak trol, ki v stilu sludga s težko gorjačo počasi udarja po kamnitih stenah in z vibracijami nizkih frekvenc dobro simulira nizko uglašene kitare.

Morda se sliši neumno, a zgoraj opisana domišljijska prigoda mi je šla po glavi, ko sem poslušal Monokrom. Dinamika albuma – hiter in počasen tempo, akustični in distozirani odseki in tako dalje – so mi spreminjali podobe v glavi. Ko sem prilezel na drugi strani iz temne kaverne, sem se zavedel, da sedim doma v toplem fotelju z mrzlim pivom v roki.