Na današnji dan
1988
Iron Maiden izdajo legendarni album Seventh Son of a Seventh Son
NAGRADNE IGRE
Traja do: 4. 4. 2021
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

10. 2. 2021
Harakiri for the sky - Mære
AOP Records, 2021
Avtorica: Tina Urek

»The view outside my window changed a lot since I was a child
Like all the years we buried, vanishing forever
'Cause also grief is just love with no place to go
Like all the years we buried, this place is death«


Avstrijski dvojec Harakiri For The Sky je eden izmed bolj znanih in največjih na paleti post-black metala, ravno letos pa obeležuje 10. obletnico delovanja. Peti studijski plošček z naslovom Mære bo zaradi koronske krize izšel z rahlim zamikom, namesto konec januarja bo svojo depresijo nad nas zlil 19. februarja. A verjemite, čakanje se bo splačalo. Če vam povem, da je na ploščku 10 komadov, boste morda rekli »OK, klasično število«. A stvar, ki jo je tukaj treba vzeti v zakup, je dejstvo, da so to Harakiri For The Sky. 10 komadov na tej neverjetno čustveni plati pomeni kar dobrih 83 minut predvajalnega časa, kar je skoraj enkrat več od povprečnega studijskega albuma, zatorej se pred poslušanjem udobno namestite, postorite vse, kar imate na seznamu, in odstranite vse moteče elemente. Sama sem poslušala plošček verjetno vsaj petkrat, preden sem ga dejansko uspela poslušati do konca v enem dihu. No, je pa seveda tudi logično, da je izdaja zato izšla na dvojnem CD-ju in dvojnem vinilu – slednji je pri večini ponudnikih že razprodan.



Mære, Mare, Mara, Mora, Morana? Ženska v beli obleki … volkodlak, ki jezdi konja … volkodlak, ki sedi na prsih spečega človeka in vanj tlači nočne more. Bitje, ki ga najdemo v slovanski, germanski in nordijski mitologiji, v vseh treh pa predstavlja eno. Smrt.

Podoba volkodlaka krasi naslovnico albuma, pri katerem je poleg dvojca levji delež opravil tudi bobnar Kerim »Krimh« Lechner, svojo dušo pa sta posodila še Neige (Alcest) in anonimni glas zasedbe Gaerea. Zasedba nas tako vabi v stanje paralize, terorja, melanholije in vseh ostalih čustev, do katerih nas pripeljejo nočne more.

Kar se pa tiče same glasbe albuma, vam svetujem res precejšnje število poslušanj, da ga boste razumeli. Komadi so namreč tako posebni, čustveni, po eni strani pozitivni, z mehkimi toni, po drugi strani pa izlivajo nad nas trpljenje celotnega sveta. Z izjemno čistimi kitarskimi solažami, zadušenimi vokali in spacanimi bobni iz ozadja, ki v nekem trenutku postanejo podlaga akustični kitari, se tako zasedba igra skozi celoten plošček, ki je za mnoga prepričanja izid, ki bo v tem letu domoval zelo visoko na lestvici najboljših izdaj.


Prva dva komada, in sicer I, Pallbearer ter Sing for the Damage We´ve Done, sta bila javnosti predstavljena že pred dobrimi tremi meseci. Zame sta, poleg komada Time is a Ghost, vrhunec ploščka. Zakaj? I, Pallbearer se s počasnim kitarskim uvodom razvije v blackmetalsko vižo, ki z visokotonskimi in spevnimi kitarami spominja na mnoge druge atmosfersko, depresivno in simfonično trpeče projekte. Melodija v ozadju še vedno drži niti, zadušen vokal je včasih v ospredju, potem pa spet v ozadju, ko povsem nepričakovano zaslišimo klavirsko podlago, ki ustvari nekako pozitiven zaključek. Posreduje občutek, da se dogaja ogromno, da je vse skupaj preveč nasičeno – morda celo je, a vsekakor je za poslušalce dotične zvrsti popoln, 7-minutni komad. Sing for the Damage We've Done pa je pesnitev, pri kateri je sodeloval Neige, vodja in glas znanega francoskega pravljično spiritualnega post black metal dueta Alcest. Morda se s tem razlogom komad tokrat začne veliko bolj misteriozno, celo nekako veselo, ob preigravanju klavirja in kitare. Seveda to veselje po slabi minuti razbijejo bobni in kričeči vokal, a vseeno je spiritualnost prisotna veliko dlje. Nekje pri peti minuti dočakamo pravljični clean vokal, za katerega bi si sicer želela, da bi spremljal komad do konca. Namreč vmes pride do skoraj popolne umiritve s kitaro in klavirjem, ki daje občutek konca, a temu ni tako.

Pri samem zaključku je treba omeniti odličen in zelo poseben, dohneč, odmevajoč zvok bobnov, ki ga je ustvaril Krimh. Če celoten album stisnem v stavek ali dva, bi rekla, da je zasedba uspela res dolge komade narediti zanimive. Zame plus predstavlja predvsem dodatek klavirja, ki večkrat poskrbi za ločnico med različnimi deli pesmi. Kot že omenjeno, je posebno mesto našel tudi zadnji originalni komad, in sicer Time is a Ghost. Če sploh lahko v dotični zvrsti najdemo balade, potem bi mednje uvrstila prav ta naslov. Vsekakor niso odkljukali vseh kljukic, a so ponovno dokazali, da sodijo v vrh post black-metal projektov. Dolžna sem vam še eno obrazložitev ob opazki »zadnji originalni komad«, namreč povsem zadnje mesto na ploščku zaseda priredba pesmi Song to Say Goodbye od Placebo. Morda bo zaključni stavek rahlo grenak, sebičen, a nekateri naslovi, ki presegajo 10 minut, so bili kar težki za poslušati v celoti. Mære je absolutno odličen izdelek, a bo od vas zahteval veliko zbranosti, potrpežljivosti in čustvene stabilnosti. Kaj vam bo dal v zameno? Ekstazo, nirvano … morda še več … izberite sami.

»Nobody ever tells you that emptiness weighs most
When there’s a void inside that can’t be filled
Cause it’s not a single stab wound that kills me
It’s a thousand paper cuts on every single day«

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
11. 4. 2021
STREAM: Postojna špila #8 – Nefarious Vermin
Facebook v živo
20. 4. 2021
ODPOVEDANO! Yes
Arena, Dunaj, Avstrija
26. 4. 2021
ODPOVEDANO! Wolfheart, Mors Principium Est, BRHG, Atlas
Orto Bar, Ljubljana
29. 4. 2021
SWR Barroselas Metalfest 23
Barroselas, Portugalska
30. 4. 2021
Netherlands Deathfest 2021
Eindhoven, Nizozemska
30. 4. 2021
ODPOVEDANO! A Cure for Happiness Open Air Festival 2021
Pruh, Svečina